Nova Zelandija

Po nekajkrat prestavljenem odhodu se je končno zgodilo – 8. decembra lani sva odletela z Brnika na drugi konec sveta. Dobesedno, saj je ati Andrej v Atlasu sveta preveril, da bi luknja začeta v Sloveniji dejansko ne končala na Kitajski, pač pa tam nekje blizu Nove Zelandije. In prav tja sem želela, najdlje iz Slovenije kar se da, pa da sem še vedno na Zemlji. Priprave so bile bolj kot ne hektične, saj je 6 tedenska odsotnost zahtevala veliko dela tik pred odhodom v namen službe namesto za priprave. Menda je bil Easy nekoliko bolj nervozen zaradi tega, mene ni motilo – uresničila naj bi se mi druga od največjih popotniških želja, je ni bilo zadeve, ki bi mi to pokvarila. Malo samozavesti ne škodi! In seveda, je toliko bolj zabavno pisati potopis, ko lahko obujaš spomine na ledeni pot, ki naju je oblil, ko so naju hoteli že iz Prage namesto v Seul poslati kar nazaj domov. Ne se hecat, gospod Korejec, niti v sanjah ne grem nikamor drugam kot na Novo Zelandijo, pripravljena sem tudi gristi, kričati in še kaj. Na srečo so zadostovale najine pogajalske spretnosti in vztrajnost (kdo je pa ne bi imel za tak namen). Pokazalo se je tudi, da manjko časa pred odhodom v namen priprav le ni bil tako problematičen, saj je karta za Christchurch bila zamenjana za karto v Auckland, torej sva 10. decembra pristala preko XX km severneje kot sva planirala. In kar takoj sem se zaljubila v deželo prijaznih ljudi. Ne glede na velikost je letališče prijazno in simpatično, uslužbenci prav tako. Uredila sva si pot naprej in si privoščila le kratek sprehod po največjem in najmodernejšem mestu. Informacij je na vsakem vogalu na pretek, da ne razumem, kako bi se lahko kdo izgubil ali se ne znašel. Za karkoli, od prevoza, prehrane, aktivnosti … če ne najdeš takoj, kar iščeš, lahko brez težav vprašaš mimoidoče (seveda ne tiste z nahrbtniki), če ti le-ti ne ponudijo pomoči že sami. Raj za turiste, a določene vrste: aktivne in raziskovalno usmerjene popotnike, ki pa si tudi privoščijo civilizacijo.

Najprej sva obiskala jame v Waitomu. Nora dogodivščina mokrega jamarjenja, ki sem si jo zapomnila po pristnem stiku z jamo in velikem ponosu na slovensko podzemlje. Od tu sva krenila v glavno mesto Wellington, ki ga lokalci imenujejo mesto vetra. Geografski položaj ga zaznamuje s skoraj nenehnim prepihom, a mesto ima močan prijeten karakter. Nešteto barov, kaféjev, muzejev, galerij in sproščenih ljudi. Če že ne prej, je tu popustila še zadnja zategnjenost prinešena od doma in zdi se mi, da sva tu pa res začutila tisti popotniški ‘feeling’ in se res popolnoma sprostila in prepustila. Jap, pivo je definitivno pomagalo.

Preko Cookovega preliva sva potovala s trajektom, ki vozi 3x dnevno. Pot traja 3 ure in ni ravno zanimiva. Piha precej! Čisto drugačna je dobrodošlica južnega otoka. Morje se zajeda globoko v notranjost in ti fjordi imenovani ‘sounds’ so naju navdušili z zeleno barvo okoliških gričev in turkizno barvo morja. Picton naju je gostil 3 dni in privoščila sva si aktivno spoznavanje južnega otoka: prvi dan sva se po fjordih odpravila s kajakom in srečala skate ter morske klobuke, drugi dan pa po poti kraljice Elisabeth z gorskimi kolesi.

Navdušena sva bila nad urejenostjo, čistočo in skrbnim ravnanjem z naravnim bogastvom. In ponosnimi ter preprostimi domačini. V Pictonu sva se nato pridružila skupini popotnikov, ki smo z avtobusom firme Flying Kiwi (oksimoron, kivi ne leta), vodnikom šoferjem Neilom in asistentom Petrom iz Londona odpravili na 17 dnevno odkrivanje južnega otoka. Bili smo samozadostna druščina, saj smo imeli seboj kuhinjo in splanice (šotore). Če se je le dalo, smo si postavili ‘kamp’ na divje (tudi divji ‘bush’ kampi so v NZ urejeni), če p aje bilo vreme res slabo, smo glasovali za spanje v urejenem kampu (ker so nekateri bolj razvajeni prespali v sobah). Prva postaja je bila Kaikoura, svetovno znana prestolnica plavanja z delfini in opazovanja kitov glavačev (sperm whale). Plavanje z divjimi delfini v naravnem okolju je doživetje, ki se ga ne da opisati, človeku pusti neizbrisen pečat in spomin. Mislim, da smo bili še kar nekaj dni pod vtisom dogajanja zgodnjih jutranjih ur spoznavanja z morskimi sesalci.

Po kratkem postanku v Christchurchu, ki je prelepo umirjeno najbolj angleško mesto smo se odpravili v notranjost otoka, kjer so se nekateri spopadli z brzicami 5 stopnje na raftingu na Rangitata reki. In preživeli. Od tu smo potovali mimo čudovitega ledeniškega jezera Tekapo, slavnega po turkizni barvi, in po hudo deževni noči ob še bolj turkiznem jezeru Pukaki poskusili med oblaki videti najvišjo goro NZ, Mount Cook (3754 m.n.m.). Tisti dan smo se z nečim zamerili bogovom, saj se nam gora ni pokazala, pa še deževalo je vztrajno. Pohod do Hookerjevega ledenika se je končal z vatobusom do kože premočenih ljudi. Tudi najdražji goretex se je vdal, a Neil nas je pričakal z vročo čokolado in s tem malo omilil razočaranje nad vremenom. Mokri a željni novih doživljajev smo se vrnili na vzhodno obalo in sušili oblačila v divjem kampu ob mestecu Kakanui. Tisti večer nas je nekaj odšlo do bližnjega mesta Oamaru, kjer smo bili priča večernemu vračanju malih modrih pingvinov s celodnevnega preganjanja po morju nazaj domov. Videlo se je bolj malo (zaradi zaščite živali je prepovedano fotografiranje, osvetljeni pa so z bledo oranžno lučjo), zapomnili pa smo si predvsem njihov vonj in oglašanje (oboje neprijetno).

[PAGEBREAK]

Na poti proti Dunedinu smo raziskovali okrogle skale na obali Moerakia, ki pa imajo žal čisto geološki nastanek. No, moja domišljija si jih je razlagala na veliko bolj privlačen in zanimiv način, ki pa je kmalu ‘utonil’ v hektolitru stopljene čokolade v Catbury tovarni v Dunedinu. Pošpricana od čokoladnega slapu in nekaj testnih čokoladic sem jo zapustila precej razočarana (da ne bo pomote, razočaral me je le izlet v tovarno, čokolada pač ne). Dan smo zaključili najjužneje na južnem otoku, v divjem kampu Kaka Point. Od tu pa vse do jezer Manapouri in Te anau, ki sta bila naš cilj naslednji dan, smo prevozili po širini južni otok in na poti na hitro spoznali svetovno prestolnico rjave postrvi, mestece Gore. Zapomnili smo si ga le po avtomatiziranem javnem stranišču! Zato pa je bilo toliko lepše nadaljevanje.

Jezero Te Anau je eden najlepših krajev na južnem otoku. Tu smo preživeli Božični večer, si privoščili izlet v Milford Sound, eden najlepših fjordov, ki ga je odkril tudi kapitan Cook, vendar tu ni mogel pristati, saj se iz globine morja 300m obalni vrhovi dvigajo neposredno v višino 1700m. Definitivno pravo nasprotje jadranskih otokov, ko je treba kar naprej preverjati globino vode, da kje ne nasedeš. Velika prednost (vsaj za naju) Milford Sounda je, da se po čutiš kot v filmu Gospodar prstanov (žal Aragorna nisem srečala, pa hobiti se nama tudi niso hoteli pokazat, a vem, da so bili tam).

Po živahni božični večerji, ki jo je kronalo kuhano vino, smo se prestavili v svetovno prestolnico adrenalinskih športov, Queenstown. Prijetno malo snobovsko mestece, kjer lahko norite s čolni po soteskah (JetBoating), skačete z mostov in gondol (Bungy Jump) ali letal (Sky Diving) v nič, se zibate nad prepadi (Canyon Swing), jadrate s padali ali zmaji (Parashuting), ‘letite’ z ‘letalom’ na ventilator s kolesarsko ‘balanco’ obešenem na žico (Fly-By-Wire) pa še kaj bi se našlo. Predvsem lahko tu za te norije zapravite vse, kar vam je še ostalo! Tako se lahko poskušate ozdraviti strahu pred višino ali pa ga dobite, če ga prej ni bilo, kot se je to zgodilo meni. Vendar nikomur ni bilo žal, za adrenalinskeaktivnosti, nekateri iz skupine so zapadli prav v odvisnost. Na srečo smo že naslednji dan odpotovali dalje, proti zahodni obali južnega otoka in ob njej potovali proti severu. Sama obala ni ravno zanimiva za kopanje in sončenje, saj nismo v tropih! Je pa doživetje, izkusiti peščene muhe, sončne zahode, obalo polno naplavin in delfine v daljavi. S plaže pa neposredno na ledenik, v istem dnevu. Sprehod po masi ledu, ko je pod teboj več kakor 50 m zbitega snega in nekaj metrov ledu je čaroben in malo nevaren. V Okaritu smo ujeli prečudovit sončni zahod in končno se nam je pokazal Mount Cook, žal pa se nam ni pokazal niti en divji kivi. Definitivno smo lomastili po gozdu veliko preveč hrupno. V Punakakiju smo si privoščili zopet rafting, tokrat samo brzice 4. stopnje, ki pa so jih popestrile sladkovodne jegulje, ki smo jih hranili s slanino.

Po precej dolgi vožnji na zadnji dan leta 2005 smo silvestrovali ob obali Tasmanskega zaliva v kampu mesteca Marahau. Za naju je bila to sploh posebno doživetje, saj smo silvestrovali v kratkih rokavih, ob 10h zvečer je bilo še precej svetlo, pa nobenih novoletnih drevesc nikjer ni bilo videti. Za Novozelandce je to le en velik žur, bolj sva imela občutek prvomajskega kresovanja ali česa podobnega. Maksimalno zabavno.

No, tako se je končala najina Flying Kiwi avantura po južnem otoku Nove Zelandije. Vrnila sva se v Wellington, najela avto in se podala še na avanturo po severnem otoku.

11 dni so zaznamovali predvsem enodnevni treking preko prelaza Tongariro, ki poteka med dvema ugaslima vulkanoma, iskanje 2000 letnih kaurijev (drevesa, ki rastejo le tu in so skoraj izumrla), obisk čudovitih zalivov Cathjedral Cova ob 5h zjutraj in obale vroče vode, obisk predstave Maorov o zgodovini Nove Zelandije in potapljanje ob otokih revnih vitezov (Poor Knights’ Islands), ki jih je Coustou uvrstil med 10 najlepših potapljaških lokacij.

Prav vsaka od omenjenih zanimivosti je pustila svoj pečat v najinem spominu. Še najbolj pa so nama v srcu ostali ljudje. V deželi, ki je najbolj oddaljena od doma, sva se ves čas počutila bolje kot doma. Delno je bil razlog dopust, veliko bolj pa dežela in njeni ljudje. Čeprav nosi maorsko ime Aotearoa, kar pomeni dežela dolgega belega oblaka, ne boste srečali melanholije, zamorjenosti, depresije, nevoščljivosti, zajedljivosti. Ne, ljudje vas bodo vedno pozdravili z nasmehom, ponudili pomoč in se želeli z vami pogovarjati. Ne verjamem, da bi se komu lahko Nova Zelandija zamerila. Midva nisva doživela v 6 tednih niti enega slabega trenutka, zato nama ni žal. In prvič sem po vrnitvi domov ugotovila, da želim nazaj tja. Daleč stran od tu.

Kia Ora!