Mjanmar – dežela iskrenih nasmehov

Naj najprej pojasnim »zmedo« glede imena. Burma je ime, ki so ga deželi dali Angleži, ko so jo zasedli sredi 19. stoletja. Ime so povzeli po največjem ljudstvu, ki živi na tem ozemlju, po Bamarcih. V bamarskem jeziku (bamarščina) pa se dežela že od nekdaj imenuje Mjanmar. Dežela je svoje ime uradno dobila nazaj leta 1989, in sicer jo je – da bi si pridobila priljubljenost med ljudstvom – preimenovala vladajoča vojaška hunta.

Vir: http://www.lonelyplanet.com/worldguide/myanmar/

Dežela ima obliko diamanta s podaljškom na jug. Meji na Indijo, Kitajsko in Tajsko in vplivi teh držav so opazni. Nujno je omeniti, da je država pod oblastjo vojaške hunte in so zato določeni deli države zaprti, dostop turistom prepovedan. Za nekatera področja se lahko pridobi posebne dovolilnice, seveda proti plačilu in pod pogojem, da vas spremlja od države pooblaščen vodič. Zaradi tega je tudi lažje potovati z notranjimi leti – preko zaprtih področij.

Sam Mjanmar združuje na svojem ozemlju uradno 8 narodnosti s 67 podskupnami, neuradno pa tu živi preko 250 različnih »plemen« oz. »plemenskih skupin«. Plemenska raznolikost je opazna na deželi, kjer so zvesti svojim tradicionalnim oblačilom, drugače pa to ni opazno – sploh za popotnika, ki ne pozna jezika. Na trekingu, ko smo 3 dni hodili med vasmi, nam je vodič pojasnil, da se vaščani ob srečanju ne pozdravijo z »Dober dan« ali čim podobnim, pač pa je pri njih to stavek »Kaj ste/boste pa danes kuhali?« Odgovor je vedno isti, namreč »Čili«. Osebno mi je bila kot del kulture zelo zanimiva tudi njihova pisava.

V Mjanmaru imajo visoko stopnjo pismenosti: kar 90 % prebivalcev je pismenih, kar je zasluga »izobraževalnega sistema«. Osnovno izobraževanje namreč brezplačno izvajajo samostani, ki jih je po Mjanmaru več kot 50.000, v njih pa živi prek 500.000 menihov. Vsi dečki vsaj nekaj mesecev preživijo v samostanu, vsaj eden iz družine pa ostane menih vse življenje.

Večina prebivalstva so budisti, ki prakticirajo teravadi budizem. Le okoli 10% ljudi pripada drugim verstvom (islam, krščanstvo). Budizem je opazno prisoten v dnevnem, še bolj pa v arhitekturi. Vsepovsod so namreč opazne stupe in pagode ter samostani. Stupa naj bi bila grobnica, kjer počivajo ostanki bude (las ali dva), in ima obliko zvona. Podobna stupi je tudi pagoda, le da je navadno večja, ima notranje prostore in okoli manjše oltarje posvečene budi.

Po Mjanmaru je stup in pagod na tisoče, dobesedno. Večje so okrašene z zlatom, osebno pa so me prevzele terakotaste po Baganu – obdane z zelenjem so z višine nudile res prekrasen pogled.

Kar se tiče gospodarstva je Mjanmar kmetijsko usmerjena država, ki izkorišča predvsem naravna bogastva. Izvoz obsega tikov les, drage kamne (zelo znani so rubini), od kmetijskih izdelkov pa riž, čili, ingver, sezam.

4 tedni v Mjanmaru

Naše potovanje se je pričelo v nekoč glavnem in še vedno največjem mestu Yangonu. Že takoj smo se soočili z vlažno vročino, tisoči barvami, zvoki in vonji. Yangon je kakofonija Azije. Seveda smo glede na dogajanja septembra (upori menihov, ki so bili krvavo zatrti) pričakovali ogromno vojske in policije, pa … nikjer niti policaja, kaj šele vojaka.

Že takoj smo odpotovali v centralni Mjanmar, kjer smo 3 dni preživeli na trekingu od mesta Kalaw do jezera Inle. Najlepši del potovanja – vsaj zame.

Hodili smo po deželi, po vaseh, kjer so ljudje še pristni, iskreni in čudoviti. Nato smo preživeli 3 dni ob in na jezeru Inle, kjer smo se vozili med plavajočimi vrtovi (pravi raj za ljubitelje paradižnika), kolesarili ob jezeru in spoznavali dnevno življenje domačinov.

Nočna vožnja z avtobusom nas je nato vodila do drugega največjega mesta: Mandalay. To je ena nekdanjih prestolnic, kjer živi največ menihov. Res jih srečaš dobesedno povsod, v mestu, na avtobusu, s poslovnimi kovčki ali posodo za riž. Malo ven iz mesta je tudi največji samostan, kjer prebiva tudi do 1500 menihov.

V okolici Mandalaya smo si ogledali še druge bivše prestolnice: Amarapura (Mesto nesmrtnosti), Sagaing in Inwa. Med prestolnicami smo se prevažali z malim kamiončkom, med ostanki samostanov in pagod pa s kočijami. Dan smo zaključili z ogledom najdaljšega tikovega mostu U’Beins Bridge. Dolg je 1,2 km in je magična točka za vse fotografe.

Iz Mandalaya smo po najdaljši reki Irrawadi ves dan s tokom počasi pluli do Bagana. Bagan je najstarejša prestolnica Mjanmara. Je pravi arheološki raj, sploh odkar so prebivalce starega mestnega jedra izselili v bližnje mestece. Tako je stara prestolnica, ki jo obkroža že precej podrto obzidje, res nekaj posebnega… še vedno ima v sebi tisti duh izpred nekaj stoletij, kolesarjenje med pagodami je bilo posebno doživetje – kot izlet v preteklost.

Človek lahko raziskuje teden dni, pa še ne bi obšel vseh pagod in stup. Seveda so nas zvesto zasledovali prodajalci spominkov, ki so vsaj nekaterim ‘požrli’ nekaj živcev in potrpljenja, a človek se jih navadi in razume. Njihova vztrajnost se je bolj kot ne izplačala – vsi smo kupili vsaj kako malenkost.

Iz Bagana smo pot nadaljevali z letalom. Tako najlažje in najhitreje premagaš velike razdalje, nekatere točke pa so zaradi zaprtih območij le tako lahko dostopne. Najprej smo si privoščili nekaj dni na zahodni obali Mjanmara, v obmorski vasici Ngwe Saung. Sicer je bila 7 urna vožnja z minibusom iz Yangona prava muka (predvsem zaradi prostora), a ko smo bili enkrat tam, smo pozabili na vse hudo. Obala je prekrasna, voda topla, domačini seveda prijazni, nasmejani, dostopni. Med bivanjem v letovišču bambusovih koč malo iz vasi smo si ogledali slonjo šolo, v kateri divje slone trenirajo za delo v gozdu, delto reke, obiskali sosednje letovišče, kjer letuje večina Yangončanov in pa pravo ribiško vasico. Kar prehitro je minilo, a pred nami je bil še zadnji teden – teden na čolnu v Andamanskem morju med otoki Mergui.

Po malo manj naporni vožnji nazaj do Yangona smo zopet leteli – na skrajni jug Mjanmara. Čisto na konec »repka« diamanta, v mestece Kauthaung. To je mesto na meji s Tajsko, kar je čutiti. Vendar smo se tam le vkrcali na dva čolna in odpluli med otoke otočja Mergui. Otočje sestavlja preko 800 otokov, ki so zelo redki naseljeni. V samem otočju je le eno turistično središče, nekaj otokov pa naseljujejo morski cigani. Mogoče je eden od razlogov tudi dejstvo, da je območje zaprto in je treba za dostop plačati posebno dovoljenje. Pričakovali smo ostanke opustošenja tsunamija pred nekaj leti, a ni bilo opaziti ničesar. Otoki so večinoma manjši, definitivno primerni za snemanje kakega Robinson Crusoe-a ali Brodolomca.

Bilo je čudovito! V lagunah smo se kopali v turkizno modri vodi, raziskovali prekrasne bele plaže in divji gozd, snorklali med koralami norih barv in opazovali čisto drug morski svet kot doma, se s kanuji podajali v rečna ustja in mangrove ter zadnji večer odganjali morske kače!

S čolni smo se po tednu dni vrnili v izhodiščno mesto, prečkali zaliv in s tem mejo s Tajsko in se po nočni vožnji z relativno udobnim avtobusom znašli v Bangkoku. Od tam pa nazaj v Evropo in domov.

Po več kot mesecu dni doma

Po kakem tednu dni riža in rezancev so nekateri sopotniki sanjali krompir in zrezek. Jaz definitivno ne! V Mjanmaru bi lahko ostala še naslednje 4 tedne.

V srce so se mi »usedli« ljudje! Moje prvo potovanje v južno Ameriko (Peru, Bolivija, Čile) me je navdušilo s svojo drugačnostjo in mistiko. Treking na Machu Picchu mi bo za vedno ostal v srcu. Nova Zelandija je bila posebna zaradi doživetja samega. Biti tako daleč od doma, a se počutiti tako doma. Mjanmar… nisem še srečala ljudi, ki bi bili tako iskreno nasmejani, pristni, potrošniško neokuženi. Nikakor ne nazadnjaški ali nerazviti! Vsi so se z veseljem fotografirali, z nami komunicirali. Nihče ni v zameno zahteval ničesar. Bili so veseli vsake malenkosti… prazne plastenke vode, zamenjane majice, svinčnika, bonbona. Vedno imajo vesel obraz, vedno si brundajo kako melodijo, vedno so pripravljeni dati. Pa četudi nimajo ničesar.

Mogoče je to le vtis turista… a vseeno… saj sem bila turistka tudi drugje, a povsod drugod sem se počutila veliko bolj turistično kot tu, v Mjanmaru. Nelogično? Definitivno. Kot tudi sledeče… ne bom promovirala potovanja v Mjanmar. Naj ostane čim dlje čim bolj neokuženo. Egoistično. Vseeno mi je!

P.S. Potovala sva s Shappci: http://www.shappa-drustvo.si/

P.P.S. Seveda pa z vami z veseljem delim fotografije. Najlepše lahko najdete tu: http://picasaweb.google.si/easypika/BestOfBurma/photo

Mladi menihi	Pagoda v Yangonu
Nabiralka čilija	Yangon
Polja ingverja	Doma na jezeru Inle
Menihi med jutranjim zbiranjem riža	U’Beins Bridge
Andamansko morje	Iskreni nasmeh