Hujšanje – telesna teža in maščoba

Zaradi preobilice hrane, slabih gibalnih navad in sedečega življenjskega sloga ima čedalje več ljudi v razvitem svetu težave s svojo telesno sestavo. Pravimo, da imajo težave z odvečnimi kilogrami, čeprav gre običajno najprej za popolnoma porušeno razmerje med pusto telesno maso in maščobnimi oblogami, ki v telesu pogosto prevladujejo v tolikšni meri, da ne predstavljajo samo estetskega, pač pa tudi zdravstveni problem. A kljub temu vedno slišimo govoriti o izgubi telesne teže. O hujšanju, ki v običajnem jeziku pomeni zgolj izgubo telesnih kilogramov. Tako hujšanje le redko prinese trajne rezultate. Namesto o takšnem hujšanju bi morali razmisliti o strategiji, ki nas bo pripeljala do izgube odvečnih maščobnih oblog.

Previsoka telesna teža namreč ni vzrok, pač pa posledica. Nihče, ki se upravičeno bojuje s svojo debelostjo, namreč ni pretežek zato, ker ima 30 kilogramov kosti, 40 kilogramov notranjih organov, 50 kilogramov mišic in 5 kilogramov kože preveč, pač pa zato, ker ima preveč maščobnih oblog (in običajno premalo mišičnega tkiva, količina katerega se spričo negibanja, pogostih diet in nerednih obrokov zmanjšuje na funkcionalni minimum). Čedalje več je prikrite debelosti: predvsem pri mladih ženskah, ki sicer vzdržujejo na videz normalno težo (in to potrjuje tudi indeks telesne teže – kazalec, ki bi ga morali za vselej odložiti na smetišču zgodovine), v resnici pa dosegajo zelo visok odstotek telesne maščobe, ki se manifestira tudi kot "muffin-look": maščobni volančki, ki kopnijo čez pas kavbojk konfekcijske številke iz mikro in nano ranga.

Dejstva, da se odvečna telesna teža skriva v odvečni telesni maščobi, se zaveda premalo hujšajočih. Seveda vsak zna povedati, da se mora znebiti trebušnih volančkov, problem je le v tem, ker se problema lotevajo na napačen način. Hujšanje z namenom zmanjšanja telesne teže je namreč bistveno enostavnejša naloga kot hujšanje z namenom izgube telesne maščobe.

Ampak za mentalno vajo poglejmo, kaj o hujšanju in sorodnih pojmih pravi najvišja slovenska jezikovna avtoriteta – Slovar slovenskega knjižnega jezika:

  • hujšati1 -am nedov. (u) postajati suh: bolnik vse bolj hujša; hujšati zaradi stradanja; hujšati v obraz; naglo, vidno hujša / slab gospodar je, živina mu kar hujša
  • hujšati2 -am nedov. (u) delati hujše, slabše: revščina je hujšala njegovo žalostno usodo; odnosi med sosedi se hujšajo; mednarodna politična situacija se hujša / bolezen se mu hujša
  • shujšanje -a s (u) glagolnik od shujšati: shujšanje zaradi bolezni, stradanja; sredstvo za shujšanje
  • shujšanost -i ž (u) stanje shujšanega človeka: skrbela jih je fantova shujšanost; zaradi shujšanosti se jim je zdel še večji
  • shujševalen -lna -o prid. (a) nanašajoč se na shujšanje: shujševalne vaje; shujševalno sredstvo / shujševalna dieta;
    shujševalna kura; manjšanje telesne teže z uporabo kake diete, razgibavanjem telesa

Bolnik, stradanje, slab gospodar, hujšanje kot slabšanje itd. Tudi če odmislimo mentalne vzorce, ki morebiti temeljijo na (starem) prepričanju, da je debelo boljše, ne moremo mimo občutka, da so s hujšanjem povezane same tegobe.

Ampak nazaj k tezi, da je hujšanje enostavnejše kot izguba telesne maščobe. Zakaj?

Maščobne obloge so za telo nekaj takšnega kot zlate palice za narodno gospodarstvo – le da so valuta, ki se je ne da menjati, poleg tega pa za privilegij, da so lahko pod vašo kožo, porabijo zelo malo energije – so preprosto tam, za razliko od mišic, ki jih je treba neprestano zalagati z energijo, da lahko opravljajo svoje naloge. Shranjevanje odvečne energije (vnešene hrane) v telesno maščobo je posledica evolucijske prilagoditve, ki je našo vrsto (in večino ostalih sesalcev) ohranjala pri življenju tako, da smo se naučili energijo kopičiti za čase, ko je v obliki hrane ne bi mogli dobiti. Naša telesa pa se ne prilagajajo tako hitro, kot teče, denimo, intelektualni napredek človeštva. Kljub temu, da za večino ljudi v razvitem svetu pomanjkanje hrane pomeni zgolj to, da so pozabili napolniti hladilnik, smo vsi še vedno samo bitja s preživetvenim instinktom, kamor sodi tudi kopičenje odvečne energije v maščobne obloge. K temu procesu sodi tudi obratni mehanizem: telo zelo hitro zazna pomanjkanje vnešene energije, a maščobe se ne loti takoj – v paniki se najprej loti največjih porabnikov telesne energije: mišične mase.

[PAGEBREAK]

Drugi razlog, zakaj je hujšanje v smislu izgube telesne teže lažje od izgube maščobnih oblog, je preprosto v večji učinkovitosti hujšanja – telesno težo lahko izgubimo zelo hitro tako, da se npr. dehidriramo. Na ta način lahko izgubimo tudi nekaj kilogramov v kratkem času – sicer preživimo, posledice dehidracije pa so lahko usodne.

Dodatno k poletu ob hujšanju vsaj v prvem tednu ali dveh pomaga tudi tehtnica, ki nam lahko prikaže zelo hiter "napredek". Trik je v tem, da začnemo jesti manj. Z veliko gotovostjo to pomeni tudi bistveno manj ogljikovih hidratov, kar pomeni, da voda nima več toliko "bazenčkov", ki bi jo držali v našem telesu – in potem, ko jo odtočimo, smo seveda lažji. Dejstvo je, da tehtnica ni najboljši pokazatelj dogodkov v našem telesu: zabeleži samo razlike v absolutni teži, ne zazna pa strukturnih sprememb. Tehtnici je vseeno, ali nanjo položimo 50 kilogramov slame ali 50 kilogramov svinca – v obeh primerih bo pokazala 50 kilogramov.

Do takrat, ko mehanizmi hitre izgube telesne teže prenehajo delovati, velika večina že opusti dieto. Ampak bistveno je, da razumemo, da s hujšanjem najprej ne izgubljamo telesne maščobe, pač pa tiste sestavine telesa, ki so najmanj problematične pri ugotovitvi, da smo pač pretežki. Da, izgubljamo težo, ampak zelo hitro jo bomo dobili tudi nazaj: nenazadnje ni tako težko zaužiti nekaj litrov vode ali napolniti črevesja in tehtnica bo zopet kmalu pokazala več kilogramov.

Prav nasprotno se zgodi, če se odvečnih kilogramov lotimo strukturno: torej napnemo vse moči, da bi se lotili maščobnih oblog in ne ostalih telesnih struktur, ki k naši prekomerni teži ne prispevajo niti grama. Lotimo se vsakodnevnega aerobnega treninga, uredimo prehrano tako, da dnevno zaužijemo približno pet manjših obrokov, in poskrbimo tudi za tak trening, ki bo telo prepričal, da mišice nujno potrebuje in da jih ne sme napadati – to je trening z utežmi. Mišice so sicer mnogim estetsko zlo, še posebej ko so vidne do zadnjega vlakna, ampak dejansko je to cilj vsakogar, ki se želi trajno rešiti maščobnih oblog – čeravno ne v tako ekstremnem smislu. Mišice imamo namreč vsi – sicer različnih obsegov, ampak za vsakim pivskim trebuhom se skrivajo trebušne mišice, le da jih nihče ne vidi, ker jih je treba še izklesati – torej, oklestiti maščobnih oblog.

Da ne bo pomote: pogosto, še posebej pri izrazito predebelih ljudeh, bo izguba telesnih maščob vodila tudi do dramatične izgube kilogramov, a to bo zgolj posledica, ne bi pa to smel biti cilj sam po sebi. Izjeme so le tako debeli ljudje, ki zaradi debelosti izgubljajo osnovne motorične sposobnosti, so v neposredni življenjski nevarnosti zaradi preobremenjenosti srčno-žilnega ali dihalnega sistema ali taki, ki jih zaradi debelosti ne morejo operirati. Le v takih primerih so za začetek primerne tudi "diete iz kliničnega centra" – nenazadnje je lahko življenjskega pomena, ali srce dela za 140 ali 120 kilogramov.

Pri manj debelih ljudeh pa se lahko zgodi tudi zanimiv paradoks: spoznajmo Petro in Majo – dve popolnoma enako visoki osebi, ki tehtata enako in imata popolnoma enak delež telesne maščobe. Petra se odpravi na eno od popularnih shujševalnih diet po možnosti brez uvedbe fizične aktivnosti, Maja pa se hujšanja loti z vidika izgube telesnih maščob. Lahko se zgodi, da bo Petra izgubila 10 kilogramov, Maja pa komaj 5, vendar bo druga tako glede videza kakor tudi glede konfekcijske številke na boljšem. Če bi se Maja resno angažirala, bi se lahko zgodilo celo to, da bi pridobivala kilograme in zgubljala na obsegu (recimo pasu).

Kako je to mogoče? Pogosto slišimo ali pa se nam zareče, da je razlog v tem, da so mišice težje od maščobe. Čeprav verjetno vsi razumemo, kaj nekdo želi povedati, ko to reče, trditev vendarle ni točna. Kilogram mišic tehta ravno toliko kot kilogram maščobe. Točno 1000 gramov ali 1 kilogram, če vam je ljubše. Problem je v tem, da je mišično tkivo bolj gosto – zato je njegov volumen pri enaki masi manjši. Če bi mesarja prosili, da vam na tehtnico da kilogram mesa, na drugo stran pa kilogram maščobe, bi videli, da maščoba zavzame bistveno več volumna kot čisto meso. Prevedeno v telesno estetiko to pomeni, da boste s kilogramom odvečnege maščobe videti bistveno bolj debeli kot s kilogramom mišic več – tehtnica pa bo pokazala enako težo.

Petra in Maja sta torej končali tako, da je Petra lažja, Maja pa vitkejša. A zgodba ima nadaljevanje: Petri se je, zato ker je njeno hujšanje zagotovo povzročilo tudi izgubo deleža mišične mase, znižala dnevna potreba po energiji. Ko bo prenehala z dieto, bo njen vzdrževalni energijski vnos nižji, kot je bil pred dieto. To pomeni, da bo morala jesti še manj, kot bi jedla pred dieto, če bi s hrano skušala zadostiti le svojim energijskim potrebam. Maja pa je dosegla ravno nasprotno: metabolizem se ji je pohitril, energijske potrebe povečale in zdaj za to, da zadosti osnovnim dnevnim potrebam po energiji, lahko poje celo nekaj več kot prej, a to ne bo nujno pomenilo odvečne energije in posledičnega shranjevanja v maščobne obloge.

Če ste torej odločene narediti nekaj dobrega zase, ne začnite izgubljati kilogramov, pač pa se lotite odpravljanja maščobnih oblog. Namesto diete si omislite trajen režim prehranjevanja, ki ga boste osvojile za vse življenje, tako da vam nikoli več ne bi bilo treba hujšati.