ZDRAVJE IN FITNES
IZRAČUNAJ SI
Piše: Pika, 12. apr. 2006
Po nekajkrat prestavljenem odhodu se je končno zgodilo – 8. decembra lani sva odletela z Brnika na drugi konec sveta. Dobesedno, saj je ati Andrej v Atlasu sveta preveril, da bi luknja začeta v Sloveniji dejansko ne končala na Kitajski, pač pa tam nekje blizu Nove Zelandije. In prav tja sem želela, najdlje iz Slovenije kar se da, pa da sem še vedno na Zemlji. Priprave so bile bolj kot ne hektične, saj je 6 tedenska odsotnost zahtevala veliko dela tik pred odhodom v namen službe namesto za priprave. Menda je bil Easy nekoliko bolj nervozen zaradi tega, mene ni motilo – uresničila naj bi se mi druga od največjih popotniških želja, je ni bilo zadeve, ki bi mi to pokvarila. Malo samozavesti ne škodi! In seveda, je toliko bolj zabavno pisati potopis, ko lahko obujaš spomine na ledeni pot, ki naju je oblil, ko so naju hoteli že iz Prage namesto v Seul poslati kar nazaj domov. Ne se hecat, gospod Korejec, niti v sanjah ne grem nikamor drugam kot na Novo Zelandijo, pripravljena sem tudi gristi, kričati in še kaj. Na srečo so zadostovale najine pogajalske spretnosti in vztrajnost (kdo je pa ne bi imel za tak namen). Pokazalo se je tudi, da manjko časa pred odhodom v namen priprav le ni bil tako problematičen, saj je karta za Christchurch bila zamenjana za karto v Auckland, torej sva 10. decembra pristala preko XX km severneje kot sva planirala. In kar takoj sem se zaljubila v deželo prijaznih ljudi. Ne glede na velikost je letališče prijazno in simpatično, uslužbenci prav tako. Uredila sva si pot naprej in si privoščila le kratek sprehod po največjem in najmodernejšem mestu. Informacij je na vsakem vogalu na pretek, da ne razumem, kako bi se lahko kdo izgubil ali se ne znašel. Za karkoli, od prevoza, prehrane, aktivnosti ... če ne najdeš takoj, kar iščeš, lahko brez težav vprašaš mimoidoče (seveda ne tiste z nahrbtniki), če ti le-ti ne ponudijo pomoči že sami. Raj za turiste, a določene vrste: aktivne in raziskovalno usmerjene popotnike, ki pa si tudi privoščijo civilizacijo.
Najprej sva obiskala jame v Waitomu. Nora dogodivščina mokrega jamarjenja, ki sem si jo zapomnila po pristnem stiku z jamo in velikem ponosu na slovensko podzemlje. Od tu sva krenila v glavno mesto Wellington, ki ga lokalci imenujejo mesto vetra. Geografski položaj ga zaznamuje s skoraj nenehnim prepihom, a mesto ima močan prijeten karakter. Nešteto barov, kaféjev, muzejev, galerij in sproščenih ljudi. Če že ne prej, je tu popustila še zadnja zategnjenost prinešena od doma in zdi se mi, da sva tu pa res začutila tisti popotniški 'feeling' in se res popolnoma sprostila in prepustila. Jap, pivo je definitivno pomagalo.
Preko Cookovega preliva sva potovala s trajektom, ki vozi 3x dnevno. Pot traja 3 ure in ni ravno zanimiva. Piha precej! Čisto drugačna je dobrodošlica južnega otoka. Morje se zajeda globoko v notranjost in ti fjordi imenovani 'sounds' so naju navdušili z zeleno barvo okoliških gričev in turkizno barvo morja. Picton naju je gostil 3 dni in privoščila sva si aktivno spoznavanje južnega otoka: prvi dan sva se po fjordih odpravila s kajakom in srečala skate ter morske klobuke, drugi dan pa po poti kraljice Elisabeth z gorskimi kolesi.
Navdušena sva bila nad urejenostjo, čistočo in skrbnim ravnanjem z naravnim bogastvom. In ponosnimi ter preprostimi domačini. V Pictonu sva se nato pridružila skupini popotnikov, ki smo z avtobusom firme Flying Kiwi (oksimoron, kivi ne leta), vodnikom šoferjem Neilom in asistentom Petrom iz Londona odpravili na 17 dnevno odkrivanje južnega otoka. Bili smo samozadostna druščina, saj smo imeli seboj kuhinjo in splanice (šotore). Če se je le dalo, smo si postavili 'kamp' na divje (tudi divji 'bush' kampi so v NZ urejeni), če p aje bilo vreme res slabo, smo glasovali za spanje v urejenem kampu (ker so nekateri bolj razvajeni prespali v sobah). Prva postaja je bila Kaikoura, svetovno znana prestolnica plavanja z delfini in opazovanja kitov glavačev (sperm whale). Plavanje z divjimi delfini v naravnem okolju je doživetje, ki se ga ne da opisati, človeku pusti neizbrisen pečat in spomin. Mislim, da smo bili še kar nekaj dni pod vtisom dogajanja zgodnjih jutranjih ur spoznavanja z morskimi sesalci.
Po kratkem postanku v Christchurchu, ki je prelepo umirjeno najbolj angleško mesto smo se odpravili v notranjost otoka, kjer so se nekateri spopadli z brzicami 5 stopnje na raftingu na Rangitata reki. In preživeli. Od tu smo potovali mimo čudovitega ledeniškega jezera Tekapo, slavnega po turkizni barvi, in po hudo deževni noči ob še bolj turkiznem jezeru Pukaki poskusili med oblaki videti najvišjo goro NZ, Mount Cook (3754 m.n.m.). Tisti dan smo se z nečim zamerili bogovom, saj se nam gora ni pokazala, pa še deževalo je vztrajno. Pohod do Hookerjevega ledenika se je končal z vatobusom do kože premočenih ljudi. Tudi najdražji goretex se je vdal, a Neil nas je pričakal z vročo čokolado in s tem malo omilil razočaranje nad vremenom. Mokri a željni novih doživljajev smo se vrnili na vzhodno obalo in sušili oblačila v divjem kampu ob mestecu Kakanui. Tisti večer nas je nekaj odšlo do bližnjega mesta Oamaru, kjer smo bili priča večernemu vračanju malih modrih pingvinov s celodnevnega preganjanja po morju nazaj domov. Videlo se je bolj malo (zaradi zaščite živali je prepovedano fotografiranje, osvetljeni pa so z bledo oranžno lučjo), zapomnili pa smo si predvsem njihov vonj in oglašanje (oboje neprijetno).
