Piše: Gregor Vidmar, 05. apr. 2006
Beljakovine so sestavni del vseh telesnih tkiv. V telesu je približno 50.000 snovi, ki vsebujejo beljakovine, v vsaki celici pa jih je več tisoč z različnimi molekularnimi strukturami.. Impresivno, ne? Že samo ta dva podatka govorita o njihovem izrednem pomenu. A pojdimo lepo po vrsti.
Beljakovine so zgrajene iz manjših enot – aminokislin. Ko pojemo na primer zrezek, morajo encimi v prebavilih beljakovine iz tega zrezka najprej razgraditi na aminokisline, te so nato absorbirane v tankem črevesju, zatem pa mora telo aminokisline zopet sestaviti v beljakovine, ki so potrebne za opravljanje različnih funkcij. Vsa telesna tkiva so sestavljena iz 22 različnih aminokislin, od katerih jih je 9 nujno potrebno vnesti s hrano, saj jih telo ne more samo proizvesti. Teh 9 aminokislin imenujemo esencialne, ostale, ki jih telo lahko »zvari«, pa neesencialne.
| Esencialne | Neesencialne |
| Histidin | Alanin |
| Lizin | Arginin |
| Metionin | Aspartamska kislina |
| Fenilalanin | Cistein |
| Triptofan | Cistin |
| Treonin | Glutaminska kislina |
| Valin | Glutamin |
| Izolevcin | Glicin |
| Levcin | Hidroksiprolin |
| Prolin | |
| Serin | |
| Tirozin |
V osnovi živila razdelimo na beljakovinsko popolna in nepopolna. Razlika je v aminokislinski sestavi beljakovin, ki jih ta živila vsebujejo; V beljakovinsko nepopolnih živilih primanjkuje esencialnih aminokislin. Teoretično lahko s kombinacijo nepopolnih živil dobimo ustrezno količino vseh esencialnih aminokislin, vendar moramo za to poznati podrobno sestavo vsakega živila. Med beljakovinsko popolna spadajo vsa živila živalskega izvora (mleko in mlečni izdelki, meso, ribe), med nepopolna pa živila rastlinskega izvora. Tu velja še omeniti, da soja spada med najkvalitetnejše rastlinske vire beljakovin, ki so po kvaliteti podobne beljakovinam iz mesa (več v nadaljevanju).
Čeprav je za osnovne potrebe dovolj že zgornja razdelitev na popolna in nepopolna živila, pa športniki, bolj zagrizeni rekreativci oz. tisti, ki želimo nekaj več znanja in REZULTATOV, potrebujemo nekoliko natančnejšo razlago. In najnatančnejša metoda za merjenje kvalitete – in zadostnosti v smislu količine - zaužitih beljakovin je določanje dušikovega ravnotežja v telesu. Telo je v dušikovem ravnotežju kadar je vnos dušika s hrano (beljakovine) enak izločenemu dušiku (urin, potenje, feces), za napredovanje v smislu športno-rekreativnih rezultatov, preprečevanje izgubljanja mišic in posredno za lažje in učinkovitejše izgubljanje odvečne maščobe, pa mora biti telo v t.i. pozitivnem dušikovem ravnotežju, ki se ga doseže z uživanjem zadostne količine kvalitetnih beljakovin.
Ker pa so za določanje dušikovega ravnotežja telesa potrebne laboratorijske preiskave, je zananost priskočila na pomoč z drugimi načini določanja kvalitete beljakovin, ki temeljijo na statističnih podatkih laboratorijskih meritev dušikovega ravnotežja. Omenili bomo le tri najpogostejše načine: