ZDRAVJE IN FITNES
IZRAČUNAJ SI
Piše: Ana Jezeršek, 18. jun. 2012
Tehnološki razvoj in globalizacija sta s spremembami osnovne vsebine dela spremenila tudi obremenitve delavcev. Obremenitev, ki so posledica težkega fizičnega dela ali neugodnih pogojev dela v delovnem okolju je vse manj, nadomeščajo pa jih nove obremenitve, predvsem psihične, značilne za storitvene dejavnosti. Posledica teh obremenitev so pogostejše doživljanje stresa in nanj vezanih bolezni.
Definicij stresa je veliko. Literatura opredeljuje stres kot preobremenjenost, ki ogroža posameznikovo fizično in duševno integriteto. Stres je kompleksen vzorec čustvenih stanj, psihičnih odzivov in s tem povezanih misli, ki nastanejo kot odgovor na zunanje zahteve oz. iz okolja izhajajoče stresorje.
Stresorji so lahko:
Izraz za izgorevanje se je prvič pojavil leta 1974. Uvedel ga je psiholog Freudenberger, ki je raziskoval duševne težave pri osebju agencije za socialno delo.
Kljub sorodnosti med pojavoma obstajajo tudi značilne razlike. Stres zadeva posameznika v različnih življenjskih situacijah, pojav izgorevanja pa je vezan zgolj na njegovo poklicno delo. Medtem ko je stres pojem, ki se nanaša na začasen prilagoditveni proces, ki ga spremljajo mentalni in telesni simptomi, pa predstavlja izgorelost končno stopnjo, ko pride do odpovedi vseh prilagoditvenih procesov.
Z izrazom »izgorelost« (angl. burnout) običajno poimenujemo specifični sindrom, ki je posledica podaljšane izpostavljenosti delovnemu stresu in se pojavlja predvsem pri poklicih, za katere je značilno obsežno delo z ljudmi v čustveno zahtevnih situacijah, kjer je prizadeti posameznik zaradi reševanja tujih problemov prisiljen neprestano odrivati lastne.
Zavedati se moramo, da to ni »namišljena« bolezen ali celo »neko stanje«, ampak resničen sindrom, ki ima po Mednarodni klasifikaciji bolezni oznako Z-730 (iz MKB-10) in ima težke, dolgotrajne in mnogokrat nepopravljive posledice.
Izgorelost se pojavi kot posledica pogostih neuspešnih poskusov obvladovanja stresa in postopnega izčrpavanja posameznikovih energetskih virov, kar oboje zmanjša uspešnost prilagoditve poklicu.
Izgorevanje se vedno lažje pojavi takrat, kadar se med naravo dela in naravo človeka, ki to delo opravlja, pojavijo velika neskladja. Ta so pogosto lahko vzrok oz. del vzrokov, ki vodijo v izgorevanje na delovnem mestu in so naslednja:
Izgorelost je edinstven tip stresnega sindroma, ki ga karakterizirajo tri značilnosti:
Za razliko od stresne, psihofizične izčrpanosti, od katere si posamezni po določenem predahu opomore, je pojav izgorelosti trajno, nepopravljivo stanje. Čeprav je izgorelost pogosto povezana z nerazpoloženostjo, to še ni stanje depresije. Osebe z izraženim sindromom izgorelosti se znajo v stikih z drugimi bolj odločno postaviti zase. So bolj napadalnega, neredko celo arogantnega vedenja in si zaradi cinizma, ki zna hudo prizadeti druge osebe, sami sploh ne belijo glave. Depresivne osebe se vedejo drugače. Oni se znajo včasih do stanj izčrpanosti namučiti z občutki krivde in si že ob drobnih spodrsljajih do obisti natančno izprašati vest – večkrat brez pravih, realnih razlogov.
Doslej so odkrili 130 znamenj izgorevanja – od anksioznosti do spremenjene delovne vneme.
Začetno stopnjo izgorelosti predstavlja fizična utrujenost in čustvena izčrpanost, ki sta posledica neuspešnih poskusov aktivnega spoprijemoma z obremenjujočimi zahtevami delovne situacije. Na tej stopnji lahko človek doživlja simptome, kot so anksioznost, napetost, prekomerno reagiranje (izbruhi jeze, razburjenost, vzdražjivost ipd.).
Če se neuspešno spoprijema z zahtevami še nadalje, opazimo pri človeku obrambno vedenje z različnimi spremembami v vedenju in tudi stališčih, npr. nezadovoljstvo z delom, izguba zanimanja za ljudi, s katerimi posameznik dela, in negativni občutki do sebe, izostajanje z dela, povečano uživanje drog, alkohola itd.
Vse znake lahko razporedimo v pet skupin ki jih določajo naslednje spremembe:
Izgorevanje je kroničen proces in poteka v zaporednih fazah od stanja izčrpanosti do stanja izgorelosti, ko človek ne zmore več nobenih naporov. Takrat se pojavi občutek splošne odtujenosti od sebe in drugih. Psihologa H. Freudenberger in G. North sta proces razdelila v 12 stopenj.
Izgorevanje lahko povzroči resne motnje v posameznikovem opravljanju dela, npr. zmanjšano samospoštovanje in poslabšano delovno učinkovitost, odmik od dela… Škoda ne gre la na račun dotične osebe, saj posledice čutijo vsi, ki so z osebo kakorkoli povezani, tako doma kot na delovnem mestu.
Na osebnem nivoju lahko izgorevanje povzroči:
Cena izgorevanja na delovnem mestu pa ni pomembna samo za posameznika, temveč tudi tudi za organizacijo, kjer le ta dela, saj se ljudje, ki izgorevajo na delovnem mestu, pogosto psihološko in fizično umaknejo od dela, posvečajo mu vedno manj časa in energije, delajo samo tisto, kar je nujno potrebno in so pogosteje odsotni. Ne samo, da naredijo manj, delo tudi slabše opravijo. Kakovostno opravljanje dela zahteva čas in trud, predanost in ustvarjalnost, kar pa posameznik, ki na delovnem mestu izgoreva, sam od sebe ni več pripravljen dati.
Preventivno delovanje obsega ozaveščanje in izobraževanje.V prvi vrsti bi bilo treba organizirati programe pomoči znotraj posameznih organizacij.
Preventivno lahko delujejo okolje, podjetja, organizacije, mediji in posamezni strokovnjaki, saj je namen preventive tudi v tem, da spoznamo, kako preprečiti izgorelost. Cilj preventive je namreč poznavanje in prepoznavanje sindroma.
Če poznamo zgodnje znake izgorevanja, lahko z ustreznim ukrepanjem ta proces zaustavimo. V podjetjih naj bi bila preventiva vsekakor izobraževanje vseh zaposlenih ter analiza potreb delavcev, analiza psiholoških okoliščin dela, kako so delavci zadovoljni z delom, kakšni so odnosi in podobno.
Najprej je treba človeku omogočiti, da se odmakne od situacije, ki je povzročila oz. pripeljala do izgorelosti. V prvi fazi nedvomno potrebuje mir in počitek, umirjanje telesa. Ta faza traja od nekaj tednov do nekaj mesecev, dokler posameznik ne začuti »volje do življenja« ali »volje do volje«.
Pomemben podatek je tudi to, da dopust sicer zniža psihološke in vedenjske napore, ki jih povzroča stres v službi in tako odstrani oz. zmanjša količino zaznanega stresa in izgorelosti, vendar ta učinek ni trajen. Izgorelost takoj po koncu dopusta je sicer nižja, a se po približno štirih tednih dvigne nazaj na raven pred dopustom. Potrebno je ti. »celostno zdravljenje« izgorelosti, ki mora obsegati tako lajšanje simptomov kot odpravljanje psihofizičnih posledic ter posamezniku nujno omogočiti poleg medikamentozne terapije tudi strokovno svetovanje ali terapevtsko pomoč. Ker ima oseba, ki izgoreva vse več telesnih težav, navadno prejme simptomatska zdravila ter pri psihičnih težavah (npr. zmanjšana koncentracija, motnje spanja, depresivni občutki itd.) pogosto antidepresive in pomirjevala. Vendar to pogosto ni dovolj. Posameznik mora imeti priložnost, da spregovori o svojih težavah, občutkih in o sebi ter išče s pomočjo strokovnjaka nove poti.
Izgorevanje na delovnem mestu ima nedvomno visoko ceno. Ne gre le za malenkostno težavo ljudi, ki so razdraženi ali imajo slab dan – izgorevanje na delovnem mestu je obsežen in lahko dolgoročen problem, ki lahko tudi veliko stane. Končni ekonomski rezultat je mogoče obvladovati samo tako, da smo pozorni na končni človeški rezultat.
Na žalost se cilj razumevanja »vedenja ljudi« vse prepogosto napačno interpretira kot razumevanja »problemov ljudi«. To utrjuje način razmišljanja, ki se osredotoča na človeka, ne na situacijo, in utemeljuje domnevo, da je za izgorevanje na delovnem mestu kriv posameznik, kar pa je napačna predstava, saj k temu pojavu prispevata predvsem neskladje med človekom in njegovim delovnim okoljem.
