Telesna vadba in rastni hormon

Piše: Gregor Vidmar, 07. nov. 2011

Rastni hormon (ang. growth hormone oz. GH) opravlja v telesu različne izredno pomembne naloge: v vseh življenjskih obdobjih vpliva na rast, razvoj in obnovo vseh telesnih tkiv, uravnava pa tudi določene vidike presnove beljakovin, ogljikovih hidratov in maščob. Osnovni neposredni in posredni učinki rastnega hormona so:

• povečanje prenosa aminokislin v celice in izgradnje novih beljakovin ter zmanjšanje porabe beljakovin,
• povečanje sproščanja maščobnih kislin iz maščobnih celic in porabe teh maščobnih kislin za energijo,
• zmanjšanje porabe glukoze,  proizvodnje glikogena in posledično dvig krvnega sladkorja,
• povečanje proizvodnje vezivnega tkiva,
• spodbujanje rasti hrustanca,
• zadrževanje dušika, natrija, kalija in fosforja.

Rastni hormon nastaja v hipofizi, izloča pa se v pulzirajočih intervalih od 5 (pri odraslih) do 8-krat (pri otrocih) dnevno. Izločanje lahko spodbudijo številni fiziološki dejavniki, najmočnejša nefarmakološka dejavnika pa sta spanje in telesna vadba.

Učinek telesne vadbe na povečano izločanje rastnega hormona (ang. exercise-induced growth hormone reponse = EIGR) je znan in čeprav točni mehanizmi še vedno niso povsem pojasnjeni, obstaja nekaj možnih kandidatov. Ti vključujejo živčno stimulacijo, neposredno stimulacijo preko nekaterih hormonov (adrenalin, noradrenalin, dopamin, serotonin), laktatov in/ali dušikovega oksida ter vpliv sprememb acido-baznega ravnovesja.

Posebej pomemben vpliv na EIGR ima trening z utežmi. Raziskave kažejo, da sta obremenitev in frekvenca treninga odločilna dejavnika pri uravnavanju izločanja GH; večja obremenitev in krajši odmori med serijami izzovejo največji EIGR. Kljub pomembni stopnji EIGR, ki ga sproži trening z utežmi, pa večino stimulacije za sintezo mišičnih beljakovin prispeva inzulinu podoben rastni faktor-1 (IGF-1), katerega nastajanje spodbuja rastni hormon.

Izločanje rastnega hormona med treningom vzdržljivosti je povezano z intenzivnostjo, trajanjem in frekvenco vadbe. Raziskave kažejo, da za EIGR obstaja prag intenzivnosti. Kaže, da je intenzivnost vadbe, ki je nad laktatnim pragom in traja najmanj 10 minut, največja spodbuda za izločanje GH. Vadba nad laktatnim pragom lahko poveča izločanje GH tudi kasneje, v mirovanju. Nedavna raziskava (Ubertini G et al., 2008) je pokazala, da trening povečuje količino izločenega GH v mirovanju in da je učinek odvisen od količine in intenzivnosti treninga; vrhunski atleti, ki trenirajo več in najbolj intenzivno, izločajo v mirovanju več GH kot rekreativni športniki in nešportniki.

Na izločanje rastnega hormona med vabo verjetno vpliva tudi spol. Več raziskav je pokazalo, da ženske med vadbo pri enaki intenzivnosti izločijo več rastnega hormona kot moški (Sartorio A et al, 2004; Ubertini G et al., 2008), vendar pa nekatere raziskave teh izsledkov niso potrdile.

Kakšen je dolgoročni vpliv rednega treninga na EIGR, zaenkrat še ni popolnoma pojasnjeno. Nekatere raziskave nakazujejo, da lahko vzdržljivostni trening zmanjša raven GH v mirovanju in zmanjša EIGR, kar je lahko povezano s povečano občutljivostjo tkiva na GH.

S primerno vadbo lahko torej povečamo količino lastnega rastega hormona. To pa ni pomembno le v kontekstu regeneracije telesa in izboljšanja telesnih sposobnosti, pač pa tudi pri ohranjanju kostne in mišične mase (in posledično telesnih sposobnosti) ter izboljšanju obnavljanja vseh tkiv v procesu staranja.

Literatura

1. Godfrey RJ, Madgwick Z, Whyte GP. The exercise-induced growth hormone response in athletes. Sports Med 2003; 33(8):599-613.
2. Godfrey RJ, Whyte GR, Buckley J, Quinlivan R. The role of lactate in the exercise-induced human growth hormone response: evidence from McArdle's disease. Br J Sports Med 2008.
3. Ubertini G et al. Young elite athletes of different sport disciplines present with an increase in pulsatile secretion of growth hormone compared with non-elite athletes and sedentary subjects. J Endocrinol Invest 2008; 31(2):138-45.
4. Sartorio A et al. Gender-, age-, body composition- and training workload-dependent differences of GH response to a discipline-specific training session in elite athletes: a study on the field. J Endocrinol Invest 2004; 27(2):121-9.
5. Sartorio A et al. Elite volunteer athletes of different sport disciplines may have elevated baseline GH levels divorced from unaltered levels of both IGF-I and GH-dependent bone and collagen markers: a study on-the-field. J Endocrinol Invest 2004; 27(5):410-5.
6. Linnamo V et al. Acute hormonal responses to submaximal and maximal heavy resistance and explosive exercises in men and women. J Strength Cond Res 2005; 19(3):566-71.
7. Godfrey RJ, Whyte GR, Buckley J, Quinlivan R. The role of lactate in the exercise-induced human growth hormone response: evidence from McArdle's disease. Br J Sports Med 2008.
8. Strength and Power in Sport, Second Edition. Oxford, Blackwell science ltd, 2002.