Rasa in šport (1/3)

Piše: Lenart Kodre, 20. sep. 2010

Je res, da so športniki črne rase boljši od belih? Zakaj se ob gledanju velikih atletskih tekmovanj ne moremo znebiti občutka, da črni atleti dominirajo v nekaterih panogah? Se nam to samo zdi ali je na tem kaj več?

Statistični podatki, vsaj v nekaterih športnih disciplinah, ki od športnika zahtevajo hitrost, eksplozivnost, moč in hiter rekcijski čas, potrjujejo laično nocijo o črni atletski superiornosti. To je dejstvo. Številke ne lažejo. A zakaj je temu tako? Odgovor na to zapleteno vprašanje presega obseg te serije člankov in nujno vključuje analizo vseh dejavnikov, ki stanje te realnosti odražajo. Gre za klasično dilemo v antropologiji, kaj je bolj pomembno oz. kaj je glavni pojasnjevalni dejavnik specifičnega človeškega fenomena, "nature or nurture", narava ali kultura / vzgoja?

Ta serija člankov je pogled v možne zgolj biološke razlike med športniki črne rase in ostalimi, ne upošteva pa socio-kulturnih dejavnikov, ki so (lahko) pomemben, če že ne enakovreden dejavnik omenjenih razlik.

Antropologija in šport

Povezovanje rasnih karakteristik in športnih dosežkov je še vedno občutljiva, skoraj tabu tema, saj posega globoko v temne, prepovedane predele (popularne) znanosti in vedno znova, kot mora vrača spomine na zmote raznih rasnih teorij 19. in 20. stoletja ter njihovih aplikacij v evgenki in politiki totalitarnih sistemov. Tudi antropologija, opremljena z znanstvenimi metodami, pri tem ni bila povsem nedolžna, prej nasprotno.

A razlike med človeškimi populacijami obstajajo. So rezultat evolucije, geografske izoliranosti, genetskega mešanja človeških skupin; antropologija je zbrala nemalo dokazov o človeški raznolikosti.

Laične in pol-znanstvene razdelitve in tipologizacije človeštva po različnih morfoloških značilnostih obstajajo vsaj od kar se je človek razselil po svetu in ponovno odkril "drugega". Težnja po znanstveni sistematizaciji človeških "ras" je bila odraz časa, ko se je antropologija kot veda šele uveljavljala kot samostojna znanstvena disciplina.

Slika 1: Primer rasistične klasifikacije, kjer so negroidi vmesna stopnja med kavkazijci in šimapzi v Indigenous races of the earth (Nott & Gliddon, 1857). (vir: http://www.search.com/reference/Scientific_racism )

Konec 19. stoletja so se uveljavile razdelitve na podlagi vidnih razlik v telesni zgradbi (barva kože, oblika lobanje in nosu, telesna višina,...). Barva kože je tako postala ena najbolj razširjenih in zakoreninjenih, pa tudi spornih delitev človeštva. Koncept rase kot zaprtega sistem je ovrgla sodobna genetika. V luči novih spoznanj je postalo jasno, da so genetske variacije večje znotraj posameznih velikih "ras", kot pa med njimi (Wells, 2005). Kljub temu je možno govoriti o verjetnosti pojavljanja posameznih tipičnih somato-genetskih značilnost posameznih populacij.

V tej seriji člankov se bomo držali klasične rasne sistematizacije - na podlagi barve kože. Ta deli človeštvo na štiri velike skupine: kavkazioide, negroide, mongoloide in avstralide kot ločene rasne skupine.

Veliki globalni športni dogodki, olimpijske igre, svetovna atletska prvenstva, itd. so prave eksibicije človeške bio-kulturne evolucije v vsej barvitosti oblik in pojavnosti. Že laično oko "somatotipizira" med tekmovalci in vleče korelacije med barvo kože na eni in rezultatih po športnih discipninah na drugi. Levi-Strauss je med drugim trdil, da je klasificiranje predmetov okoli nas na principu binarnosti, nasprotij med "nami" in "njimi", med "beli" in črni" inherentna značilnost človeških možganov (Levi-Straus, 1963). Tako se barva kože (poleg spola) v globalni areni kaže kot najbolj logična delitev, klasifikacija "drugih".

A kar je lahko opazovati, je težje kvantificirati in empirično preveriti. Število študij, ki so preučevale morfologijo športnikov, se je v zadnjem stoletju močno povečalo. V glavnem gre za študije in detajlne opise telesne zgradbe športnikov, primerjave v zgradbi športnikov znotraj in med disciplinami, povezave med fizično zgradbo in fiziologijo ter športnimi dosežki. Tittel & Wutscherk (1972) navajata preko sto takšnih študij iz "športne antropometrije". Obstaja najmanj štirinajst velikih monografij o antropometriji olimpijcev. Najzgodnejša študija je Knollova (1928), najnovejša Carterjeva (1984). Že leta 1887 je Sargent izvedel obsežne antropometrične in funkcionalne teste na študentih iz Harvarda (Carter & Honeyman Heath, 1990) in se spraševal, ali je možno napovedati izjemen športne rezultate na podlagi telesne zgradbe? So nekateri "narejeni da zmagajo"?

Dosedanja dognanja iz športne antropometrije potrujejo tezo o pomembnosti specifičnih telesnih značilnosti, razmerij, t.i. somatotipov za športno uspešnost. V dolgi zgodovini klasifikacij telesne postave se danes najpogosteje uporablja tipologija Barbare Honeyman Heath in Lindsay Carterja (Carter& Heath, 1990).

Človeško postavo-somatotip, predstavlja razmerje med tremi spremenljivkami:

1. endomorfija ("zamaščenost") izraža delež podkožnega maščevja
2. mezomorfija ("mišičavost") izraža jakost razvitost mišičevja in kosti
3. ektomorfija izraža linearnost oz. gracilnost postave.

Vsak posameznik ima drugače izražene te tri komponente, ki se jo po določeni metodi dela s pomočjo 10 antropometričnih mer natančno izračuna. Vsak somatotip je izražen s tremi številkami, ki si sledijo v stalnem zaporedju: vrednost za endomorfijo, mezmorfijo in ektomorfijo. Vrednosti so predstavljene v posebno oblikovanem grafu-somatoplotu ali somatoskici.

Graf 1: Primer somatoplota za moške športnike po posameznih disciplinah. (vir: http://www.hkpe.net)

Študije iz olimpijskih iger 1968 (De Garay et al., 1974) in 1976 (Carter, 1984) so pokazale, da je kar polovica somatotipov olimpijcev bila okoli povprečja vrednosti 2-5-2,5 za moške in 3-4-3 za ženske. Med moškimi atleti je bila mezomorfičnost nadpovprečno visoka v judu, rokoborbi in dvigovanju uteži in primerljivo nižja v športih kot košarka in sabljanje. Vsak šport torej izkazuje zaželena prevladujoča telesna razmerja.

Le posamezniki s točno določeno somatipizacijo torej izpolnjujejo pogoje postati vrhunski športniki. Potencialni šampijon se mora roditi s "primernim" telesom, oz. ga kar se da prilagoditi (trening, prehrana) pogojem za optimalen uspeh. Strnjena dognanja iz somatotipologizacije bi lahko strnili v naslednje točke (po Carter, 1990):

1. V športnih disciplinah s poudarkom na hitrosti, moči, eksplozivnosti in vzdržljivosti najbolj "uspevajo" somatotipi kar najbolje prirojeni oz. prilagojeni omenjenim zahtevam.
2. Velika večina vrhunskih športnikov je bolj mezomorfična in manj endomorfična kot nešportne testne skupine.
3. Somatotipni spolni dimorfizem med moškimi in ženskami obstaja znotraj športne panoge in je podoben v razmerju in obsegu do nešportnih testnih skupin.
4. Za nekatere športne discipline so značilni zelo podobni somatotipi, za druge popolnoma drugačni.
5. V atletiki obstajajo občutne somatotipske razlike med samimi disciplinami (met krogle:tek na 5000 m).
6. Raznolikost somatotipov v ekipnih športih je ponavadi večja kot v individualnih, saj športniki igrajo različne igralne položaje (npr. center:branilec pri košarki).
7. Višja kot je raven tekmovanja, manjše so somatotipske variacije znotraj posamezne športne discipline.

Številke ne lažejo

Trditi, da so športniki afriškega porekla preprosto boljši zaradi vplivov okolja in evolucije, je posploševanje. Šport je bio-socialni fenomen. A fenotipske razlike, ki so odraz genotipskih variacij med populacijami, omogočajo nekaterim boljše dosežke v športu. Kulturno okolje (vzgoja, življenjske razmere...) te razlike še dodatno okrepi ali zmanjša.

Azijci predstavljajo skoraj 60 % svetovne populacije, a praktično niso pomemben dejavnik v najbolj razširjenih športih kot so tek, nogomet in košarka. Športniki, ki po poreklu izvirajo iz pod-saharske Afrike, predstavljajo 12 % svetovne populacije, a so kljub relativni manjštevilčnosti mnogi od njih po rezultatih v samem svetovnem vrhu, če že ne prav na vrhu. V ZDA predstavljajo ljudje afriškega porekla 13 % celotne populacije (Po CIA world fact book), a je v ligi NBA (košarka) razmerje med kavkazijci in negroidi 20 : 80. Najboljši strelci in skakalci lige NBA so v veliki večini Afro-američani. Ženska profesionalna košarka je 70% "črna", NFL (ameriški nogomet) 65% (Entine, 2000). Podoben trend je zaslediti tudi v baseballu (James, 1987).

Tabela 1: Najboljši strelci in skakalci v NBA sezoni 2006/2007. Z rdečo so označeni belci in ostali (Vir: www.nba.com)

Afrika predstavlja velesilo tudi v tekaških disciplinah. Da videvamo tekače afriškega porekla na zmagovalnih odrih in podirati rekorde, se zdi skoraj samoumevno. A talent ni enakomerno porazdeljen po afriški celini. Vsaka športna disciplina, tekaška razdalja, od športnika zahteva drugačno kombinacijo biomehanskih, anaerobnih in aerobnih zmogljivosti. Zahodnoafriške dežele ob Gvinejskem zalivu so izvorno dom najboljših šprinterjev in skakalcev, severna Afrika je dom tekačev na srednje proge, medtem ko so območja vzhodne Afrike (Etiopija, Kenija, Tanzanija, Burundi, Ruanda) izvorno kraj najboljših tekačev na dolge razdalje (Kenijski maratonci,...). Le eden izmed osmih ljudi na svetu je pripadnik črne rase, a je kar 70 % najboljših časov na svetu v lasti tekačev afriškega porekla (Entine, 2000).

Graf 2: Postopna prevlada kenijskih tekačev v disclinah od 800m do maratona. (vir: http://www.bio.davidson.edu )

50 najboljših časov na svetu v teku na 100 m (vir: www.iaaf.org), stanje 7.9.2007

50 najboljših časov na svetu v teku na 1500 m (vir: www.iaaf.org), stanje 31.8.2007

50 najboljših časov na svetu v maratonu. (vir: www.iaaf.org), stanje 31.8.2007

Prihodnjič: Nekateri bio-medicinski dejavniki kot podlaga atletske uspešnosti (zahodno)afriških športnikov.

Literatura in viri

1. Ama, PFM., Lagasse, P., Bouchard, C., Simoneau, JA. Anaerobic Performances in Black and White subjects. Med Sci Sports and Exer 1990; 22: 508-11.
2. Capute, A. J. et al. Normal gross motor development: The influences of race, sex and socioeconomic status. Dev Med Child Neurol 1953; 24: 103-121.
3. Caray AL., Levine, L., Carter, IEL. Genetic and Anthropological studies of Olympic Athletes. Academic press, 1974.
4. Carlson, DG. African Fever: A study of British Science, Technology and Politics in West Africa, 1787-1864. Science History Publications, 1984.
5. Cintas, HM. Cross-cultural variation in infant motor development. Physical and Occupational Therapy in Pediatrics 1988; 8(4): 1-20.
6. Damon, A. Negro-white differences in pulmonary function ( vital capacity, timed vital capacity and expiratory flow rate). Human Biology 1966; 38: 381-93.
7. Davidson, B. The African Slave trade. Little, Brown and Co. Boston, 1970.
8. Entine, J. Taboo: why black athletes dominate sports and why we`re afraid to talk about it. PublicAffairs, New York, 2000.
9. Garn, S., Smith, N., Clark, D. Lifelong differences in hemoglobin levels between Blacks and Whites. Journal of National Medical Association 1975; 67: 91-6.
10. Heaney, RP. Bone mass, the mechanostat and ethnic diferences. Jornal of Clinical Endocrinology and Metabolism 1995; 80 (8): 2289-2290.
11. Hunter, DW. A comparison of anaerobic power between black and white adoloscent males. Doctoral Dissertation. Ohio State University, 1988.
12. James, WH. Causes of racial differences in testosterone levels of men. Journal of the National Cancer Institute 1993; 85(6): 506.
13. James, B. Bill James Historical Baseball Abstract. Random House, New York, 1987;55-71.
14. Kilbride, J.E. et al. The comparative motor development of Baganda, American white and American black infants. An Anthropologist 1970; 72: 1422-1428.
15. Levi-Strauss, C. Structural Anthropology. New York in London, 1963.
16. Malina, R. Racial/ethnic variation in the motor development and performance of American children. Canadian Journal of Sport Sciences 1988; 13(2): 136-148.
17. Malina, R. Quantification of fat, muscle and bone in man. Clinical Orthopaedics and related Research 1969; 65: 9-38.
18. Metheny, E. Some differences in body proportions between American negro and ehite male college students as related to athletic performance. Research Quarterly 1939; 10:41-53.
19. Morrison, A. Some bio-medical mechanisms in athletic prowess. West Indian Medical Journal 2006; Vol. 55, no. 3.
20. Nelson, JK., Nelson, KR. Skinfold profiles of black and white boys and girls ages 11-13. Human Biology 1986; 58(3):379-390.
21. Nelson, DA., Jacobsen, G., Barondess, DA., Partiff, AM. Ethnic differences in regional bone density, hip axis lenght and lifestyle variables among healtha black and white men. Journal of Bone & Mineral research 1995; 10(5): 782-7.
22. Tanner, J. The Physique of teh Olympic Athlete. George Allen and Unwin. London, 1964.
23. Wells, S. Odiseja človeštva. Učila International, zbirka Žepna knjiga, 2005.
24. Williams, JR., Scott, RB. Growth and development of Negro infants. Child Development 1953; 24: 103-121.
25. Adelson, E. The Chase. Objavljeno na http:// sports.espn.go.com, april 2007.
26. Wang et al. Regulation of Muscle Fiber Type and Running Endurance by PPARδ. Public Library of Science. August 24, 2004. Dostopno na: http://www.pubmedcentral.nih.gov/articlerender.fcgi?tool=pubmed&pubmedid=15328533
27. www.iaaf.org
28. www.nba.com
29. https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook
30. http://www.hkpe.net
31. http://www.bio.davidson.edu
32. http://blog.oregonlive.com/tailgate
33. http://www.alexrudloff.com