Flatus in flatulenca (MP 3. del)

Piše: Gregor Vidmar, 10. jan. 2010

Flatulenca pomeni odvajanje plinov (flatusa) iz črevesja. Produkcija plinov v črevesju je normalen pojav, ki navadno ne povzroča večjih težav. Zapleti se lahko pojavijo ob njihovem prekomernem nastajanju in zadrževanju v črevesnem lumnu.

Nastajanje in sestava flatusa

Flatus nastaja na različne načine.

1. Pogoltnjen zrak

Kisik in dušik iz pogoltanega zraka predstavljata večino plina v želodcu. Zdrav človek največji del teh plinov izloči z izpahovanjem – eruktacijo.

Pogoltnjen zrak, ki ni hitro regurgitiran, povzroči povišan pritisk v želodcu. Pri tem se pojavi neugodje in napetost v prsnem košu in zgornjem srednjem predelu trebuha (epigastrij), kar nujno pripelje do izpahovanja. Ponavljajoče se izpahovanje je lahko posledica obstrukcije želodčnega izhoda.

V večini primerov se eruktacija pojavlja kot posledica stresa (vznemirjenost, zaskrbljenost) pri živčnih, napetih ljudeh;  ti ponavadi spontano požirajo zrak. To pretirano, spontano požiranje zraka imenujemo aerofagija. Poleg živčnosti je lahko vzrok aerofagije še kajenje ali pitje gaziranih pijač.

2. Produkcija plinov v prebavilih

Količina plinov, ki se tvorijo v prebavilih, je odvisna od posameznika (količina encimov, funkcija trebušne slinavke, črevesna flora) in od hrane, ki jo uživa.

V tankem črevesju je le malo plina in ta večinoma pride iz želodca. Prisoten je tudi ogljikov dioksid (CO2), ki je produkt reakcije med kislim želodčnim sokom (HCl) in bikarbonatom iz izločkov trebušne slinavke. Med vsakim obrokom se lahko tvori 500 do 600 ml CO2, ki pa se večinoma takoj absorbira v kri.

V debelem črevesu nastaja največja količina plinov, okrog 7 do 10 L dnevno. Glavni vir teh plinov je bakterijska presnova.

Plini, ki nastajajo v črevesju kot posledica bakterijske presnove so (v oklepajih so deleži plina glede na celoten flatus):

• ogljikov dioksid / CO2 (10 – 30%) ,
• metan / CH4 (0 – 10%),
• vodik / H2 (0 – 50%)
• manjša količina plinov, ki vsebujejo žveplo.

Ti plini so pomešani še z različnimi količinami kisika / O2 (0 – 10%) in dušika  / N2 (20 – 90%), ki v črevesje prideta preko pogoltanega zraka ali z difuzijo iz krvi.

Kisik, dušik, vodik, ogljikov dioksid in metan so brez vonja. V flatusu pa je še manjši delež plinov, ki vsebujejo žveplo in prispevajo neprijeten vonj. To so predvsem metanetiol (CH3SH), vodikov sulfid (H2S) in dimetil sulfid ((CH3)2S). Te pline med presnavljanjem proizvajajo določene bakterije, ki endogene sulfate in sulfate iz hrane reducirajo v sulfid. Med hrano, ki vsebuje veliko sulfatov, spada brokoli, cvetača, čebula, nekatere začimbe in oreščki. K proizvodnji teh plinov prispevajo tudi aminokisline, ki vsebujejo žveplo (npr. metionin in cistein).

3. Difuzija iz krvi

Določen delež kisika in dušika pride v flatus z difuzijo iz krvi.

Izločanje flatusa

Dnevno se skozi anus izloči le okrog 0,6 L plinov, večina preostalega dela plinov pa se skozi sluznico črevesja absorbira v kri, pri prehodu krvi skozi pljuča pa lahko zopet difundira iz krvi in je nato izdihan.

Flatus pride do rektuma na enak način kot blato, torej s pomočjo črevesne peristaltike, in lahko povzroči zelo podobne občutke potrebe, ki pa jih zdrav posameznik vseeno lahko diferencira.

Povečana produkcija flatusa

Povečana proizvodnja flatusa je lahko posledica:

• zaužitja ogljikovih hidratov, za katere človek nima encimov in jih zato ne more razgraditi. Ti ogljikovi hidrati potujejo v debelo črevo, kjer so hrana za bakterije, ki nato med presnavljanjem tvorijo pline. Hrana, ki vsebuje take ogljikove hidrate je npr. fižol (stahioza), zelje, cvetača, čebula, mleko (laktoza, laktozna intoleranca) …
• zaužitja ogljikovih hidratov, ki jih organizem zaradi različnih patoloških vzrokov:
• ne more razgraditi;
• ne more absorbirati (npr. malabsorpcija ogljikovih hidratov pri okvarah transportnih sistemov);
• porušenega ravnovesja črevesnega mikrobioma;
• hiperaktivnega gastroileokoličnega refleksa; zaužitje katerikoli hrane stimulira peristaltiko v debelem črevesju in pojavi se želja po defekaciji.

Lajšanje flatulence

Pri flatulenci oz. zmanjšanju proizvodnje flatusa lahko pomagajo probiotiki in nekatere začimbe, med katerimi sta najbolj znani kumina in koriander. Podoben učinek ima tudi zaužitje medicinskega oglja pred obrokom, ki naj bi povečal nastajanje flatusa.

Pri nadzoru flatulence ima pomembno vlogo tudi izbira in priprava hrane. Neprebavljivi oligosaharidi običajno povečajo proizvodnjo flatusa. Če npr. fižol in druge stročnice, ki vsebujejo veliko oligosaharidov, pred zaužitjem nekaj časa namakamo in prevremo, vodo pa nato zavržemo, s tem zmanjšamo količino vodotopnih oligosaharidov (in žal tudi drugih vodotopnih hranilnih snovi) in s tem proizvodnjo flatusa. Pri razbijanju oligosaharidov pomaga tudi fermentacija in podaljšan čas kuhanja.

Zaužitje manjše količine limoninega soka, kisa ali kakšnega drugega kislega živila pred obrokom lahko pomaga pri normalni proizvodnji želodčnih kislin in encimov, in s tem pri prebavi hrane in kasnejšem nastajanju plinov.

Pri prebavi in zmanjšanju proizvodnje flatusa pomaga tudi uživanje prebavnih encimov (alfa-galaktozidaza, amilaza, laktaza itd.). Ti encimi lahko zmanjšajo delež neprebavljene hrane, ki je hrana bakterijam, ki proizvajajo flatus.

Flatulenca je normalen pojav, frekvenca oz. količina pa je tudi znak črevesne aktivnosti. Prekomerna flatulenca lahko kaže na kakšno bolezen ali organsko motnjo, npr. sindrom razdražljivega črevesja.

Zadrževanje flatusa, običajno zaradi družbene sprejemljivosti / nesprejemljivosti, poveča pritisk v črevesju in s tem neprijetne občutke. Zadrževanje v akutni obliki ni nevarno, redno zadrževanje pa lahko, vsaj teoretično, vodi do divertikulitisa in / ali bolezenske razširitve črevesja in posledične konstipacije.

Članek je dopolnjen povzetek seminarske naloge Motnje prebave (glej spodaj). Avtorske pravice pripadajo avtorjem seminarske naloge in Cenim.se.

Literatura

1. Petra Klepac, Mojca Kranjc, Goran Kurnik, Sara Novak, Andreja Stušek, Betka Popič, Tamara Poteko. Motnje prebave, seminarska naloga. Mentor: doc. dr. Fajko Bajrovič, Inštitut za patološko fiziologijo. Ljubljana, april 2005.
2. Suarez FL, Springfield J, Levitt MD. Identification of gases responsible for the odour of human flatus and evaluation of a device purported to reduce this odour. Gut, 1998; 43(1): 100 - 4.
3. Grabitske HA, Slavin JL. Gastrointestinal effects of low-digestible carbohydrates. Crit Rev Food Sci Nutr, 2009; 49(4): 327 - 60.
4. Martínez-Villaluenga C, Frias J, Vidal-Valverde C. Alpha-galactosides: antinutritional factors or functional ingredients? Crit Rev Food Sci Nutr, 2008; 48(4): 301 - 16.
5. Suarez FL, Levitt MD. An understanding of excessive intestinal gas. Curr Gastroenterol Rep, 2000; 2(5): 413 - 9.
6. NDDIC (http://digestive.niddk.nih.gov)