Piše: Gregor Vidmar, 02. nov. 2009
Eno najbolj znanih pravil hujšanja pravi, da je treba za izgubo enega kilograma telesne teže ustvariti 7700 kCal energijskega primanjkljaja . To pravilo temelji na izračunu, ki predvideva ekskluzivno izgubo maščobnega tkiva. Maščobno tkivo je namreč sestavljeno iz približno 87% maščobe, 1 kg pa ima energijsko vrednost pribl. 7700 kCal. Vendar pa je danes jasno, da se med hujšanjem zmanjšuje tako količina maščobnega tkiva kot tudi količina puste telesne mase in je tako to pravilo le grob približek, skrajna poenostavitev "shujševalne formule". Pa vendar, je to pravilo kdaj primerno? Oz., kateri dejavniki določajo kolikšen energijski primanjkljaj je potreben za izgubo določene količine telesne teže?
Kadar je poraba energije v telesu večja od vnosa energije v telo (s hrano), se ta energijski primanjkljaj nadomesti s presnavljanjem "shranjenih " telesnih energijskih virov v obliki maščob, beljakovin in glikogena. Ker se energija ohranja, je energija, pridobljena iz omenjenih virov oz. izgubljene telesne teže (telesnih tkiv), enaka energijskemu deficitu, ki je potreben za izgubo te količine telesne teže. Količina energije, pridobljena iz izgubljenega telesnega tkiva, je torej določena s kemično sestavo tega tkiva. Izguba vode ima tako lahko za posledico precejšno izgubo telesne teže, vendar pa ne prispeva ničesar k pokrivanju energijskega primanjkljaja. Po drugi strani glikogen prispeva približno 4200 kCal / kg, beljakovine 4700 kCal / kg in maščobe 9434 kCal / kg.
Pred približno 20 leti je Forbes s svojimi raziskavami prišel do zaključka, da sta telesna maščoba (TM) in pusta telesna masa (PTM) med seboj povezani: sprememba količine ene sproži spremembo količine druge v enaki smeri. Forbes je opisal empirično, nelinearno razmerje med TM in PTM z uporabo statističnih podatkov o telesni sestavi in razvil matematično enačbo, ki določa delež puste telesne mase pri določeni spremembi telesne teže kot funkcijo začetne količine telesne maščobe.
Vendar pa Forbes-ova enačba velja le za izredno majhne spremembe telesne teže. Do danes je bilo že nekaj modifikacij originalne enačbe, ki so poskušale, bolj ali manj uspešno, "ujeti" dinamiko spreminjanja telesne teže in v okviru tega spreminjanja spreminjanje deležev telesne maščobe in puste telesne mase. Eden zadnjih strokovnih člankov na to temo je bil objavljen leta 2008 v reviji International journal of obesity. V nadaljevanju bo povzetek tega članka, na kratko bodo predstavljeni nekateri mehanizmi uravnavanja telesne teže in razmerja med maščobnim tkivom in pusto telesno maso, matematične formule, ki so bile predstavljene v omenjenem članku, pa bomo ... pustili za kdaj drugič. Torej:
Deficit 7700 kCal torej ne jamči izgube 1 kg telesne teže. Pri zelo predebelih to pravilo, ob primernem dnevnem deficitu, približno velja, saj porabljajo relativno več maščobnega tkiva kot puste telesne mase. Za malo predebele in tiste, ki bi radi zaradi kakršnihkoli vzrokov maščobno maso telesa znižali pod normalno / povprečno raven (npr. nekateri športniki), to pravilo ne velja, poleg tega pa morajo biti bolj previdni tudi pri določanju dnevnega deficita; prevelik dnevni deficit bo namreč preveč posegel v pusto telesno maso. In kakšni so primerni dnevni deficiti? Zelo predebeli lahko zaužijejo od 25% do 40% manj energije kot so njihove dnevne potrebe, zmerno in malo predebeli ter prej omenjeni ostali pa od 15% do 25% manj od njihovih dnevnih potreb. Za približno določitev dnevnih potreb se lahko uporabi katera od metod, ki so bile predstavljene v članku Bazalni metabolizem.