ZDRAVJE IN FITNES
IZRAČUNAJ SI
Piše: Jasna B., 14. jan. 2006
Samo ljubi me, kot ljubi debeluška čokolado! Ste se kdaj počutile tako, da bi najraje zakričale ta stavek? Se spomnite, kako je Bridget Jones "ujčkala" stavek, ki ji ga je poklonil Mr. Darcy: "Ljubim te takšno, kot si..."
Ali ni to, da bi bili kot debeluška v čokolado zaljubljeni in da bi tako ljubili za vedno, nekaj, po čemer vsi hrepenimo? Ali ne od trenutka, ko prvič kot dojenčki zajamemo zrak, vsi iščemo prav ljubezen? Najprej s pogledom proti staršem - tam je ljubezen. Prvi nasmehi so zato, ker jih dobimo nazaj - z ljubeznijo.
Kasneje - domnevno utrjeni od razočaranj in slabih izkušenj - cinično zatrjujemo: ljubiti ali ne ljubiti, to je zdaj vprašanje. In si s tem vprašanjem belimo glavo ves preostanek (samskega) življenja.
Ampak zakaj hrepenimo po tem, da bi nekomu drugemu pomenili vse na svetu? Zakaj ne zahtevamo ničesar manj kot to, da bi bili ljubezen njegovega življenja? In zakaj vse življenje posvečamo temu, da bi našli osebo, ki bo iz našega bitja naredila glavni lik v prelepi pravljici? Eden od dejavnikov je prav gotovo želja po varnosti in gotovosti. A žal nikoli ne moremo vedeti, če je prav on tisti, ki ga bomo ljubile na veke vekov, ali pa nam bo prav on strl srce. Kakor tudi nihče ne more potrditi, da nam bo ta oseba stala ob strani takrat, ko se nam bo svet sesuval na prafaktorje, in da ta prečudovita oseba, v katero smo se zaljubile, ne bo takrat postala pregrozna pošast v človeški preobleki...
Nikakor vam nočem odvzeti upanja, a nič ni gotovo. Življenje ničesar ne obljublja: živimo ga takšnega, kot je, zdaj, tu. Tudi v ljubezni se ne gremo ničesar drugega kot igro na srečo: dati ljubezen vedno in nujno pomeni tudi tveganje, da jo bomo izgubili. V življenju in ljubezni je namreč tako kot v naravi: danes je sonce, jutri bo dež, kdove, kdaj nas nepričakovano zadene toča. A kar lahko naredimo, je to, da izkoristimo tisto, kar imamo, da damo od sebe najboljše, kar premoremo. Ljubezen je nenazadnje darilo: in to čisto posebno darilo, saj obdaruje tistega, ki podarja, in seveda tistega, ki sprejema. Razlog za to je predvsem v tem, da se ljubezen enostavno zgodi sama: ne moremo je izsiliti kar tako, ker si želimo ali ker nekomu preprosto rečemo "Ljubim te!"
Ljubezen je na eni strani obljuba nebeških občutij, po drugi strani pa strašljivo tveganje. Prav gotovo ste že bile zaljubljene: okrog ste hodile z odprtim srcem in spuščale vanj ljudi, ki bi vas lahko tako napolnili, da bi komaj dihale. Vse obrambne strategije, trdni zaščitni oklep, ki ste se jih naučile nositi prej, v trenutku zaljubljenosti popustijo in nekomu preprosto pustite, da vstopi in da vzame srce, ki ga ponujate. Ta oseba niti ni hotela vašega srca: s kakšno gesto - recimo nasmehom v vašo smer - je preprosto vkorakala v vaše življenje. In zdaj to življenje pripada njemu. Vaše srce postane talec, ljubezen vas prevzame, zasede vse ključne položaje vašega bitja in vas - če tako hoče - pusti same jokati v temni noči. Z izlizano frazo "bodiva prijatelja" se spremeni v oster, hladen nož, čigar rez zaboli tako, kot ni bolelo še nič doslej. Zdi se, da smo izgubili del sebe - tisto, kar smo, oziroma tisto, kar smo bili. Prav to je razlog, zakaj je pametno biti previden pri sklepanju napačnih ljubezenskih odločitev. In to vsi dobro vemo. A vendar napako ponavljamo znova in znova. Zakaj?
