Piše: Tjaša Vrhovnik, 30. nov. 2008
Ko se vam zazdi, da v fitnes centru s svojimi treningi z utežmi in napravami ne napredujete več, je treba poiskati krivca. Zelo verjetno je, da ga boste našli v rutini, vztrajanju v zoni vadbenega ugodja. Ena od možnih rešitev so superserije.
Superserija je skupina serij dveh ali več vaj, ki jih izvajamo zaporedoma in to brez vmesnega premora. Običajno se razume, da je superserija par dveh ali več vaj, vendar pa natančnih pravil, kako naj bo sestavljena superserija, ni. Tako ni predpisano niti število zaporedno izvedenih vaj ali število ponovitev posamezne vaje niti ni določena struktura vaj glede na mišične skupine, ki jih aktivira - le da med serijami ni običajnega počitka, ki sicer lahko traja od 30 sekund do nekaj minut. Superserija ima namreč - poleg ostalih dobrodejnih učinkov, do katerih še pridemo - predvsem eno lastnost: je prijem, s katerim šokiramo telo in ga vržemo iz ustaljene rutine in navajenosti. Ljudem, ki samostojno trenirajo (denimo z utežmi), se kaj rado zgodi, da se ujamejo v določene vadbene vzorce, zaporedja in nenazadnje tudi obremenitve, s tem pa si onemogočijo kakršenkoli napredek - ta je namreč vedno posledica prilagoditve organizma na zunanje dražljaje. Če so dražljaji vedno enaki, ne napredujemo, saj se telo nima čemu prilagajati. Nenapredovanje ni problematično samo po sebi, lahko pa sčasoma pomeni tudi izgubo motivacije.
Ena od rešitev za izhod iz rutine je tudi redno poseganje po superserijah, pri čemer bo večjo stimulacijo za telo predstavljala čim večja raznolikost vaj v superseriji. V superserijah običajno ne delamo z največjimi obremenitvami, pač pa si naložimo manj, kot če bi delali posamezno vajo, in med različnimi vajami nimamo odmora, pač pa si odmor privoščimo le med posamezno superserijo. En zaokrožen primer superserij bi lahko bil tak:
4 ponovitve: 10 počepov + 10 iztegov kolena + 10 horizontalnih potiskov + 90 sekund odmora
Ker so superserije običajno zelo naporen del vadbe, jih uporabljamo glede na svojo pripravljenost in potrebe.
Med superserije bi lahko prištevali tudi t.i. drop-sete (izvajamo eno vajo, pri čemer iz serije v serijo nižamo obremenitev), superserije z variacijami iste vaje (izvajamo različice ene vaje: na primer sklece z različnimi položaji rok ali nog)...
Zdi se, da ne obstaja argument proti superserijam. To drži, vendar je vseeno treba paziti, da vaje izvajamo pravilno in v celotnem obsegu gibanja, da imamo pripravljene vse vadbene pripomočke, s katerimi bomo delali, in da s superserijami ne motimo ostalih vadečih v fitnes centru (če nimamo lastne telovadnice). Predvsem pa: če postanemo med izvajanjem superserije omotični, je čas za premor! Še posebej za začetnike je dobro, da se s superserijami spoznajo prek trenerja ali druge ustrezno kvalificirane osebe.