ZDRAVJE IN FITNES
IZRAČUNAJ SI
Piše: Jure Vidmar, 14. jan. 2006
Že stoletja posamezniki ali skupnosti uporabljajo obleke ali druge telesne okrase kot obliko neverbalne komunikacije. Obleke so znaki, ki nakazujejo poklic, sloj, spol, seksualno dostopnost, lokalno pripadnosti, standarda in stopnje družbene asimilacije tistega, ki jih nosi. Ali kot pravi pregovor: "obleka naredi človeka". Modo bi v širšem pomenu lahko označili za običaj ali okus časa. V ožjem pomenu pa jo lahko opredelimo kot zapovedi haute coutura - (izraz za visoko modo ali visoko krojaško umetnost), ki postavlja norme, kako naj se ljudje v tej ali oni sezoni oblačijo.
Moda je oblika svobode govora. Ne določa samo oblek, ampak tudi nakit, pričeske, tip telesne lepote, estetiko, ličila, dišave, avtomobile, pohištvo in še bi se dalo naštevati. Vse, kar oblečemo, in način, kako in kdaj to nosimo, omogoča drugim, da v nas prepoznajo določen socialni položaj, kulturo, naša prepričanja in pripadnost. Moda je v tem smislu konstitutivni element sleherne identitete.
Človek je potrebo po oblačenju začutil že v pradavnini. V začetku je bilo oblačenje predvsem funkcionalno, saj je predstavljalo zaščito pred vremenskimi pojavi, kot so dež, veter in huda vročina. Postopoma se je pojavilo dodatno okraševanje, ki je že nakazovalo razlike med spoloma in hierarhijo v skupinah. Sčasoma je človek začel z vpadljivim okraševanjem in oblačenjem vzbujati pozornost in poudarjati svojo privlačnost. Ta človekova želja po pozornosti se je skozi zgodovino ohranila vse do danes. Marta Ditz v svoji knjigi "Oblačilni videz skozi stoletja" opisuje, kako so na način oblačenja v vseh zgodovinskih obdobjih vplivali politični, verski, gospodarski in družbeni dejavniki. Oblačila še danes razmejujejo ljudi na pripadnike različnih etničnih skupin, družbenih slojev in spolov.
Modna zgodovina je polna domislic, ki se nam danes zdijo nesmiselne, čudaške in smešne. Moda je bila velikokrat nepraktična in celo škodljiva zdravju - pravzaprav se te lastnosti ni otresla še dandanes. Strah vzbujajoči stezniki, nerodna obutev, težki oklepi in zadušljivi ovratniki so le del nesmislov, ki so bili včasih nekaj povsem samoumevnega. Tako Marta Ditz humorno piše, da si v krilu z obroči kino predstave danes ne bi mogli ogledati, s strahom pa bi se usedli na avtobus, v katerem bi zagledali voznika v naškrobljenem ovratniku do konca ramen.
