Razstrupljanje telesa

Piše: Tjaša Vrhovnik, 04. maj. 2008

V svoji želji, da bi bili vitki in zdravi, smo pogosto tarče tistih, ki želijo na naših frustracijah bodisi zaslužiti bodisi širiti svoj vpliv. "Razstrupljanje telesa" je samo še ena od potencialno nevarnih nepotrebnosti, ki krožijo o hujšanju in zdravem načinu življenja.

Raznorazne soli, encimski pripravki, odvajalna sredstva, prečiščevalni čaji in tinkture - vse to je danes velik posel. Tak ali drugačen način razstrupljanja organizma je pogosto prikazan kot nekaj, kar nas bo odrešilo zaprtosti, (domnevne) zastrupljenosti, stresa, bolezni in še kopice drugih življenjskih problemov. Ta članek ni namenjen temu, da bi ovrgli morebitne koristi občasnega postenja, klistiranja in ostalih metod, ki naj bi razstrupljale organizem, pač pa želi samo pokazati, da lahko zase naredimo več z bistveno manj radikalnimi posegi in da moramo - če želimo na primer vitko postavo - shujšati, ne pa čistiti organizma: debeli smo namreč zato, ker smo preveč jedli in se slabo gibali, ne pa zato, ker je "naše telo polno strupov".

Da v telo pridejo strupi, drži. Tudi v samem procesu presnove nastajajo škodljivi stranski produkti. Ampak s tem živimo že od nekdaj. Kar je novo, je to, da smo dandanes večinoma zabasani s hrano, ki je je preveč in je taka, da ne ustreza sodobnemu življenjskemu slogu. To ugotovimo bodisi, ko zbolimo, ali pa takrat, ko končno ugotovimo, da smo predebeli.

Zagovorniki "razstrupljanja" ta postopek primerjajo s čiščenjem hiše: ne pomaga, da samo poravnaš rjuhe in pospraviš igrače, ampak je treba odvreči smeti, pomesti in vse temeljito počistiti in pobrisati. Dejstvo je, da življenje v telesu ni čist proces, a "čisto" je v tem kontekstu bolj ali manj posledica pretirano higieniziranega zahodnjaškega gledanja na stvari. V svoji obsedenosti s čistočo smo prišli tako daleč, da ne samo, da telo čistimo od zunaj pogosteje, kot bi nemara bilo treba, ampak smo se uspeli prepričati, da je tudi znotraj nas samih toliko umazanije, da je občasno treba narediti spomladansko čiščenje - ves proces je tako mistificiran, da smo že skoraj pozabili, da telo že ima svoje čistilne mehanizme oziroma organe, namenjene izločanju strupov. Večinoma telesu pri razstrupljanju pomagamo tako, da se ne prenažiramo, da uživamo čim manj predelano hrano, da dovolj počivamo in da uživamo dovolj tekočin.

Temeljni pristopi k razstrupljanju

Če strnemo različne metode razstrupljanja, lahko ugotovimo, da gre v principu za štiri pristope:

• postenje: večinoma gre za nekajdnevno prenehanje vnosa hrane ob uživanju vode in ali čajev. Manj stroga oblika predpisuje samo sadje ipd. Argumenti za postenje govorijo o tem, da se s prenehanjem vnosa hrane organi - še posebej jetra - lahko odpočijejo, hkrati pa dobijo nov zagon za razstrupljanje telesa. Problem je, da se zgodi ravno nasprotno. Telo namreč ne loči med postom in stradanjem: v času stradanja se organizem čisto nič ne spočije, pač pa vključi vse alarmne naprave, da bi organom zagotovil energijo in preprečil smrt. Energijo telo dobi z razgradnjo mišic in ostalih tkiv, kar lahko še posebej obremeni prav jetra, ki naj bi se najbolj spočila;
• irigacija oziroma klistiranje: z dovajanjem vode ali drugih tekočin (kamiličnega čaja, kavnega ekstrakta ipd.) v črevesje naj bi iz njega odstranili stare ostanke hrane, ki se domnevno nikoli niso izločili. Ti neiztrebljeni izločki naj bi se absorbirali v kri in nas tako zastrupljali ter posledično povzročali bolezni. Čeprav je klistir nemara koristen, če pride do hudega zaprtja, pa zagovorniki rednega klistiranja pozabljajo, da je črevesje pomemben organ, ki je tako dolg prav zato, da lahko človek iz zaužite hrane absorbira vodo, vitamine, minerale; izloči pa tisto, kar ostane. Če bi bilo zadrževanje blata v telesu tako škodljivo, bi bilo črevesje verjetno veliko krajše in bi ostanke hrane izločili zelo hitro. Seveda je redno izločanje pomembno, a če imate počasno prebavo ali celo kronično zaprtje, morate iskati druge rešitve: z odvajali in klistiranjem samo odpravljate posledice, ne pa vzrokov. Predpogoja za urejeno prebavo sta urejena prehrana in redna telesna aktivnost;
• zeliščni pripravki in podobno: v vsaki prodajalni s t.i. zdravilnimi pripravki boste zagotovo našli precej izdelkov, ki obljubljajo pospešeno prebavo, večjo vitalnost, izboljšanje počutja ipd. Večinoma gre za izdelke, ki niso nevarni, a pomagajo tudi ne. Lahko pa se zgodi, da s pretirano in brezglavo uporabo laksativov (odvajalnih sredstev) poškodujemo različne celice v črevesju, kar nam lahko nakoplje resne težave z odvajanjem blata;
• odvajanje strupov s potenjem oziroma v savni: potenje je običajno posledica telesne aktivnosti, kar je zaželeno, savna pa ima tudi blagodejne učinke. Če kdo še verjame, da se lahko na ta način razstruplja, prav.

Zakaj se je treba razstrupljati?

Zagovorniki razstrupljevalnih režimov trdijo, da je telo polno strupov, nikoli pa ne navedejo točno, katere strupe in strupene snovi imajo v mislih ter kako točno vsi ti toksini škodujejo našemu zdravju. Predvsem se zanašajo na vzbujanje strahu pred neznanim: t.i. toksini so v stvareh, ki jih jemo, pijemo, v zraku in v stvareh, ki se jih dotikamo, predvsem pa se radi, ko so enkrat v našem telesu, tam zadržujejo, trdijo. S postom, klistiranjem in drugimi metodami naj bi jih telo izločilo. A tudi tu je težava, saj ne obstajajo relevantni podatki o tem, ali se med razstrupljanjem res izločijo kakšni toksini (težko je seveda reči karkoli, če sploh ni definirano, o katerih toksinih je govora). Edini dokazi, ki jih zagovorniki razstrupljanja imajo, so osebne izpovedi in pričevanja.

Razloge za poseganje po razstrupljevalnih metodah bi lahko strnili v nekaj skupin.

Nekateri se razstrupljajo zato, ker mislijo, da bodo tako lažje in hitreje shujšali. Pogosto gre za preprosto nerazumevanje procesov izgube telesne maščobe: s postom in klistiranjem izgubimo telesno težo, vendar ne zaradi pokurjenih telesnih maščob, pač pa na račun dehidracije in praznega črevesja. Nekaj izgubljenih kilogramov se povrne takoj, ko začnemo telesu dovajati zadostne količine hrane. Na morebitno nadaljnje hujšanje z uravnoteženo in energijsko primerno hrano samo klistiranje ali postenje nima nikakršnega vpliva.

Drugi razlog za razstrupljanje je prepričanje, da je telo treba redno izplakovati. V nasprotnem primeru naj bi se v črevesju zadrževali stari iztrebki in povzročali bolezni. Ni dvoma o tem, da je redno izločanje izjemnega pomena in da mora človek posrkbeti za to, da ni zaprt, vendar to pomeni vsakodnevno skrb za dobro prebavo. Popolno izplakovanje v tem primeru ni niti najmanj potrebno.

Tretji razlog je podoben drugemu: gre za prepričanje, da živimo v svetu, polnem strupenih snovi, ki jih jemo, pijemo, dihamo in drugače vnašamo v telo, a jih to ne zna izločiti samo in jih moramo zato izločiti s posebnimi postopki. Primerjalne analize krvi, ki bi dokazovale, da je po razstrupljevalnem procesu prišlo do izboljšanja stanja jetrnih encimov, ravni antioksidantov, vitaminov ipd., ne obstajajo.

Nekateri pa se poslužujejo razstrupljevalnih postopkov zato, ker se po njih bolje počutijo. Za boljše počutje obstaja več možnih razlag: lahko gre za placebo efekt (če so nam obljubljali boljše počutje, smo nagnjeni k temu, da se bomo res tako počutili); lahko se počutimo bolje, ker smo telesu prihranili običajno mučenje s preobiljem hrane slabe kakovosti; nekateri po večjo energičnost pojasnjujejo z domnevo, da lahko gre za preživetveni mehanizem: ko so naši predniki ostali brez živeža, niso smeli obupati, pač pa še bolj zavzeto iskati nove zaloge hrane.

Zaključek

Zakaj torej tisti, ki izvajajo te postopke, mislijo, da delujejo? Zato, ker večinoma jemo preveč in hrano slabe kakovosti. Življenje je dandanes ubralo tako pot, da je težko uravnoteženo jesti, težko najti dovolj časa za rekreacijo in težko je izogibati se stresu. A rešitev za premagovanje teh težav niso kratkotrajne seanse s čarobnim zaporedjem nenavadnih ukrepov, ampak odločitev, da nam dejstvo, da je nekaj težko, ne bo preprečilo, da bi tega ne počeli. Se vsak dan ustrezno prehranjevali, se dovolj gibali, dovolj spali in bili pomirjeni s svetom.

Z razstrupljevalnimi procesi morda ni čisto nič narobe, a dokončna rešitev je sprememba življenjskih navad, razstrupljenje in očiščenje pride zraven - ne kot obred, ki ga izvajamo po vsakih praznikih, ko se nažremo prek vseh meja. Ali lahko kratka šok-terapija res odstrani vse strupe iz telesa? Raziskave so pokazale, da tipičen razstrupljevalni postopek sploh ne spremeni količine toksinov v telesu - razlog, zakaj se človek počuti bolje, je v večji hidraciji, boljši prehranjenosti in nenabasanem črevesju, zaradi česar se ponavadi počutimo lažje in nenapete. To samo dokazuje, da se z rednimi razstrupljevalnimi obredi ne odkupimo za vse grehe, ki jih počnemo med enim in drugim razstrupljanjem.