ZDRAVJE IN FITNES
IZRAČUNAJ SI
Piše: Tjaša Vrhovnik, 29. apr. 2007
Žensko telo ima omejene možnosti razvijanja mišične mase - razvijemo jo težje, poleg vsega pa lahko dokaj hitro pridemo do svoje zgornje meje, ko na dodaten prirastek skorajda ne moremo več računati.
Kljub temu veljajo mišice na ženski za nekaj grdega, kot da bi to bilo nekaj, česar bi bilo bolje sploh ne imeti. In pogosto za mano od kake v telesnem smislu popolnoma zapuščene ženske prileti pridušen vzklik: "Sem pa raje taka, kot sem, da bi bila taka, kot tale..." Taka dekleta so seveda samo ujetnice svoje lagodnosti in prevladujočih lepotnih idealov, ki so - še posebej do žensk - izjemno krivični.
Če na hitro preletimo zgodovino lepotnih kanonov, bomo ugotovili, da je pretežni del zgodovine zahodne civilizacije za oba spola veljalo, da je telo toliko lepše, kolikor bolj je obloženo z maščobami. Debelo in okrašeno telo je bilo znamenje bogastva, prestiža in blagostanja. Spremembe so se začele po francoski revoluciji, ko je moško telo postajalo lepše, če je bilo videti bolj funkcionalno: moški so opustili pudranje in šminkanje, nošenje lasulj, visokih pet in nakrancljanih oblačil ter začeli več poudarka dajati telesni spretnosti in sposobnosti, manj pa temu, kaj na telo obesijo. Lepota ženskega telesa pa je ostala v okvirih dekorativne mentalitete.
Seveda je z relativno cenejšo in vsaj načeloma dostopnejšo hrano tudi lepotni kanon za ženske spremenil smer: v 20. stoletju smo postajale čedalje vitkejše (zanimiva raziskava o spremembah videza pri Playboyevih zajčicah in miss Amerike), v 90-ih pa je ta trend doživel čisto dno - najlepše ženske na svetu so bile že na videz kot najbolj podhranjena bitja na Zemlji.
Vsekakor žal še vedno ni videti, da se bo ženskam kaj kmalu zgodila taka renesansa telesa, kakor se je moškim že več kot pred stoletjem: da bo postalo lepo telo tisto, ki je spretno, sposobno, močno in gibčno.
Problem danes prevladujočega lepotnega ideala je njegova nedosegljivost. Da, v srednjem veku je bilo za revno deklo to, da bi postala obla kot Rubensove gracije, nedosegljivo, a zgolj zato, ker si preobilice hrane ni mogla privoščiti, ne zato, ker svojega telesa - ob zadostni hrani - ne bi mogla preoblikovati v takrat lepe obline. Danes ni tako: res je, da si suhljato postavo najlaže privoščijo tiste, ki imajo veliko časa in/ali denarja, ki ga posvečajo temu cilju. Res je tudi, da je debelost pogosto rezultat cenenih (in zato slabih) prehranskih izbir. A dejstvo je, da se dandanašnji lepotni ideal izmika biološkim možnostim večine žensk. Postavo, kakršno ima denimo Nicole Kidman, lahko brez posebnih mučilnih režimov doseže le nekaj odstotkov žensk, za vse ostale pa je doseganje take koščenosti približno tako nedosegljivo, kot bi skušale leteti z mahanjem z rokami.
Ta nedosegljivost seveda povečuje ceno tistim, ki jo lahko dosežejo, hkrati pa na vse ostale vali ogromen pritisk frustracij, ki se pogosto, še posebej pri mladih, labilnih dekletih, lahko razvijejo v duševne oziroma hude prehranske motnje. Kar je najbolj zastrašujoče, pa je to, da sta lepotni ideal in dejansko stanje večine populacije v obratnem sorazmerju: bolj kot je idealna ženska koščena, več je predebelih resničnih žensk. V raziskavi National Health and Nutrition Examination Survey, ki poteka že od 60-ih let prejšnjega stoletja, beležijo gibanje povprečnega indeksa telesne mase: ženske, stare med 20 in 29 let, smo iz povprečja 23 v začetku 60-ih prišle na 26,8 ob prelomu tisočletja!
Pojav izrazite predebelosti v zahodnem svetu, ki se Slovenije ni ognil, seveda ni zgolj posledica zgrešenih lepotnih idealov, ampak mnogih dejavnikov, med katerimi so zagotovo spremenjen življenjski slog, preobilica in prevelika dostopnost hrane v vsakem trenutku ter korporativni interesti prodajnega kroga, v katerem se dobički kujejo pri prodaji hrane ter vseh reparativnih izdelkov in pristopov, ki naj bi omilili in popravili tisto, kar smo s sabo naredili narobe takrat, ko smo verjeli, da je (na primer), dan najbolje začeti z neko tablico iz sladkorja, mimo katere so na daleč šli zametki vlaknin. Prav zato se z debelostjo ne soočamo samo ženske, pač pa v enaki meri tudi moški.
A tudi omenjeni razlogi za naraščajočo debelost prebivalstva bi imeli manjši pomen, če bi prišlo do pomembnih sprememb pri lepotnih idealih. Razlika med moškimi in ženskami je namreč prav v tem: za moške, za katere velja, da so lepi, če je njihovo telo sposobno, močno, spretno in mišičasto, je ideal bistveno lažje dosegljiv, saj je postavljen v smeri bioloških danosti moškega telesa. Ženske pa se zgledujemo po nečem, kar je nedosegljivo in izven naše narave. To je odgovor na vprašanje, zakaj prehranske motnje, anoreksija in bulimija večinoma prizadenejo prav nas.
Seveda je utopično pričakovati, da bomo lepotne zapovedi spremenili kar tako. Nenazadnje ena od špekulativnih teorij, ki pojasnjujejo, zakaj velja, da je lepa ženska le koščena ženska, pravi, da gre za odraz prevladujoče moške homoseksualnosti med vodilnimi modnimi kreatorji: ti naj bi v idealno žensko projicirali svoje fantazije o deškem videzu ženske z ozkimi boki, ravnim trebuhom, dolgimi udi, čimbolj majhnimi prsmi - skratka ženske, ki ji je odvzet videz telesa, ki je sposobno nositi otroka. Neženske.
Če pustimo vnemar taka razmišljanja, lahko začnemo pri sebi in o lepem ženskem telesu začnemo razmišljati drugače. Žensko telo se od moškega sicer v marsičem razlikuje, a je prav tako kot moško narejeno za delovanje: zakaj bi torej ne bilo spretno, gibčno, močno in hitro?
Lidi ~ 30.04.2007 @ 17:48
Zame je lepa ženska tista, ki je zdrava, je v normalni telesni kondiciji (in za to tudi kaj naredi!), z neko normalno težo in predvsem, da je zadovoljna in pomirjena s sabo ter svetom in se ne ozira na "bolane" zahteve družbe. Ko se skoncentriraš na te stvari, ti v bistvu postane tistih 5 kilc, ki jih maš preveč (premalo) nepomembnih...
Manekenkam in igralkam pa je izgled itak biznis, zato se na to tolk bolj skoncentrirajo in v to tud več vložijo. No ja,...ene samo stradajo..:)
Monika ~ 30.04.2007 @ 19:38
Se strinjam s člankom in z Lidi. Edino Lidi je napisala, da se lepa ženska "ne ozira na zahteve družbe (po vitkosti)"; jaz mislim, da družba ne zahteva suhosti, ampak si take zahteve ženske postavljamo v glavnem kar same na podlagi tega, kar mislimo da je lepo. To naj bi bile manekenke, vendar že zdavnaj ni več tako. Vse preveč je absolutno presuhih manekenk, kar je vsaj po moje daleč od lepega. Lepo telo ima za moje pojme Madonna.
Kejt ~ 02.05.2007 @ 08:14
Odlično branje :)
Martina ~ 08.10.2007 @ 15:55
Se strinjam z Moniko. Najlepše telo ima Madonna, je pa res da si ga lahko privošči, ker ima doma posebno napravo, s katerim trenira celo telo. Blagor njej.
Alexea ~ 24.01.2008 @ 16:20
Se strinjam z vsem napisanim, in s člankom in predhodnjimi komentarji. Je pa res, da se meni osebno zdi, da ta kult vitkosti vsaj pri nas nekoliko izginja - npr. vsaj na TV ni videti, da bi pretiravali s prikazovanjem vitkosti. Če se malo oddaljim od teme in načnem temo o ženskih frustracijah pa kompleksih, pa se sama osebno njim ne čudim ... Zakaj? Čeprav, kot sem že omenila, ni videti, da bi preveč pretiravali z vitkostjo, pa vseeno pretiravajo s prikazovanjem lepotic, vseh mogočih misic, vseh lepotnih tekmovanj tudi ne smejo zamuditi ... Če greš ven, ne slišiš od moških drugega kot: ta je dobra, ta ni ... itd. To je pač odraz družbe. Sama zase vem, da ne bom nikoli zadovoljna s sabo. Stara sem 23 let in s težo se obremenjujem že 12 let, torej od svojega 11. leta. Pa mi še zdaj ni kapnilo v glavo, da ne bom nikoli idealna, ker ne morem biti, ker sem za ideal premajhna. Pri višini 164 cm se moja teža giblje med 49 in 57 kg - vseskozi mi niha, ker imam obdobja, ko hujšam, stradam in telovadim, nato pa se čez par tednov v kratkem času spet zredim nazaj. Nato sem spet nesrečna, zafrustrirana, nervozna in spet začnem hujšati - začaran krog pač.Hujšam torej že od malih nog, kot deklica sem se že s tem obremenjevala. O teh težavah ne govorim nikoli. Nikoli pa ne bom pozabila (tega še ni tako dolgo nazaj), ko sem hodila z moškim, v katerega sem bila resnično zaljubljena ... Vse je bilo OK, nakar mi enkrat rekel, da si ne more pomagati, ampak da ga moj videz moti, da nisem njegov tip, da mu je zelo žal, ampak da je že vseskozi imel v glavi za svojo punco visoko in vitko. Da imam sicer enkraten karakter in da sem pametna ter super za pogovarjat, ampak da ga videz moti in da ne more pomagati. To mi je še parkrat ponovil, ko sem ga še nekajkrat klicala. Bolelo je, zelo. Za moje težave s samo sabo pa seveda ni vedel, in jih nevede še poglobil. Tudi za fanta, ki sem ga imela še veliko prej, nisem bila nikoli dovolj lepa in to mi je dajal jasno vedeti. Podobne težave imajo moje prijateljice, saj zato pa pravim, da se ničemur ne čudim. Večkrat sem se že trudila, da bi pri sebi vzljubila to, kar sem, ne pa, kako zgledam, da bi se cenila zaradi svojega značaja in uspehov, ki sem jih dosegla do zdaj, in pri sebi zanemarila moj neidealni izgled (ki ne bo nikoli idealen, ne glede na to, kako bom suha, urejena, v petkah ...). Skratka, da bi končno skapirala, da videz ni pomemben, da je pomembnejše, kakšen si kot človek in da imaš kaj v glavi.Pa ne gre, ker pač družba narekuje drugače oz. mi sporoča, da je žal še kako pomembne. Moč sporočanja ima veliko, tudi, če ne gledam veliko TV-je in ne berem revij za ženske itd. In tudi ostalim predstavnicam ženskega spola sporoča tako.
Simona ~ 29.01.2008 @ 12:48
@alexea
Sprejeti sebe je ena naših najtežjih nalog, vendar ni neizvedljiva. Žal pa ne prileti kar iz neba, temveč zahteva delo na sebi. Tudi jaz sem daleč od idealov in imam dneve, ko to težje doživljam. Večinoma pa živim zdravo in si poskušam dati, kar si zaslužim.
Zelo mi je pomagalo, da sem si v glavi razčistila, kaj bi zame pomenilo, če bi bila idealna, in ugotovila sem, da sem vitkosti pripisovala preveč moči ter svoje kile imela za masrsikateri izgovor. Spoznanje, da sem vedno sama odgovorna za svojo življenjsko srečo, ni bilo prijetno, me je pa rešilo iz začaranega kroga iskanja sebe. Danes sem lepa zase in za tiste, ki me hočejo tako videti.
Bojan ~ 28.02.2008 @ 08:56
Sprašujem se komu so dejansko všeč tiste koščene suhice. Meni so naravnost odbijajoče in grozljive. Alexea, nisem prepričan, da je moško ocenjevanje žensk po videzu zgolj odraz družbe. Kot moški lahko sicer potrdim, da tudi sam precej dam na videz vendar ne vidim kaj je tu spornega. Bi morda moral biti z nekom kljub temu, da mi na videz ni všeč? Tako kot so enim ženskam všeč boksarji, drugim nogometaši in tretjim košarkaši (vsi imajo različne postave), so tudi moškim lahko všeč različne ženske. Kar se teže tiče imam jaz ravno obraten "problem" - premalo kil. Visok sem 183cm, moja teža pa je bila dolgo časa okrog 65 kg. Ko sem se pred 4 leti začel aktivno ukvarjati s športom je tudi teža poskočila na 72kg potem se je pa počasi ustalila na 70. Še vedno tehtam toliko in čeprav bi si želel 5 kil več, sem spoznal, da je to ta moment zame očitno "idealna" teža in se zaradi tega ne sekiram več prav dosti. Sem sprejel to kot nekaj kar pač je.
BARBARA ~ 27.08.2010 @ 13:12
Poznam veliko žensk, ki so se v želji po ugajanju (v svojem videzu) bile pripravljene odpovedat vsemu, ampak kljub temu jih njihovi moški niso cenili same pa so bile nesrečne. Dokler bodo ženske delale stvari proti sebi in svojemu spolu tako dolgo bodo vedno podrejene in jim bodo lepotne ideale vsiljevali drugi. Skrajni čas je, da se začnemo zavedati svoje lepote takšne kot je in se boriti za svojo srečo saj vse drugo sploh ni pomembno.
Zapiši svoje mnenje
