Brazilija malo drugače

Piše: Žarko Vidmar, 08. apr. 2007

POJDI NA STRAN: 1 | 2 |

« Prejšnja stran

Tatayuba

Domačini vneto in nevsiljivo ponujajo več aktivnosti obiskovalcem, napogosteje izlete z bugiji, ali pa izlete v uro oddaljene vasi.

Zelo zanimiv je izlet z bugiji v 34 km oddaljeno naselje Tatayuba. Pot do Tatayube nas najprej pelje nekaj kilometrov ob peščeni obali. Potem prečkamo zaliv lagune na splavih. Splavarji za majhno plačilo ves dan prevažajo turiste preko lagune tako, da z dolgimi palicami porivajo splav preko zaliva. Prvič se ustavimo v gozdu in senci mangrovinih krošenj. Mangrova je eno redkih dreves, ki preživi s slano vodo. Z velikimi nadzemnimi koreninami drevo diha in srka vodo, ki jo takoj pošlje v liste, kjer se izloči v najkrajšem času, da tako rastlina lahko preživi.

Pot nas vodi naprej preko ustja reke Guriu do prvega manjšega ribiškega naselja, ki ga je pred leti orkan porušil do tal. Prizadetim domačinom je država kilometer stran zgradila nove domove, ki so sicer zelo skromni, pa vendar polni življenja. V novem naselju imajo tudi majhno cerkvico, v središču naselja pa celo nekaj betonskih klopi za počitek v senci palmovih dreves. Ker pa življenje tudi tukaj ni večno, imajo malo pokopališče zunaj naselja. Na prostoru starega naselja stojita dve manjši hiški, narejeni kot v starih časih iz palmovih vej in blata. Tu se osvežimo s svežo in ohlajeno kokosovo vodo. Pot nadaljujemo preko visokih in strmih sipin, kjer nam vozniki bugijev v žile poženejo kar nekaj adrenalina. Sredi puščave nam pokažejo še puščavske rože in nas poučijo o njihovem nastanku. Rastline praktično okamenijo kot posledica delovanja soli, močnega sonca in drugih klimatskih razmer. Kmalu zagledamo manjše naselje ob laguni in pred hišami polno bugijev. To je naš današnji cilj - naselje imenujejo Nova Tatayuba, saj je prvotno naselje Tatayubo prekrila sipina. Nekateri med nami so se okopali v topli sladki vodi lagune, drugi smo se odžejali z okusnimi in naravnimi sokovi manga in ananasa. Pot nazaj nas je vodila po istih sipinah. Utrujeni in polni novih vtisov se vrnemo v našo pausado .

Jijoba

Med več možnimi izleti smo se odločili še za izleta v bližnjo, uro vožnje oddaljeno vas Jijoba in za drugi daljši izlet v 250 km oddaljeno bolj poznano turistično naselje Lagohinja. Na obeh izletih smo uživali v neskončno dolgih km vožnje ob morju.

Vas Jijoba je manjše naselje z eno glavno ulico, kjer ima človek občutek, da se ravno tu, sedaj in na tem mestu dogaja vse življenje in da tukaj ljudje trgujejo drug z drugim in izmenjujejo blago za blago. Pa le ni tako. Na glavni ulici vlada med avtomobili nekakšen kaos in zdi se, kot da prometni predpisi tu ne veljajo za nikogar. Ljudje se prevažajo na tovornjakih, iz katerih tudi ponujajo razno blago mimoidočim. Glavna tržnica v sosednji ulici je polna prodajalcev sadja in zelenjave, meso in mesni izdelki se prodajajo kar na odprtih stojnicah, kar je za naše pojmovanje čistoče in higienskih predpisov nekako nedoumljivo. Nekaj metrov stran, takoj za prvimi hišami, pa se že začne področje neskončnega brezpotja peska in sipin ter redko posejanih skromnih hiš domačinov. Povprečna hiša ima eno sobico z vhodnimi vrati in enim oknom ter manjšim nadstreškom, kjer se lahko skrijejo pred dežjem ali močnim soncem. Država Ceara je najrevnejša država Brazilije s povprečno plačo 250 realov . To je nekaj manj kot 90 evrov - le predstavljamo si lahko, kako skromno je takšno življenje.

Lagohigna

Na drugi daljši izlet smo odšli z dvema terenskima voziloma zgodaj zjutraj, kajti pred nami je bilo preko 500 km vožnje, od tega kar prek 100 km po obalah Atlantika. Naš cilj je bila Lagohinja, turistično bolj znana kot Lagohinga. Glavne ceste so magistralne ceste, kjer je dovoljena hitrost vožnje 100 km na uro. Promet na glavnih cestah je redek, saj so cene 95-oktanskega bencina višje kot v Sloveniji. V zadnjem času Brazilija zelo podpira prodajo etanola kot nadomestka bencinom. Etanol pridobivajo iz sladkornega trsa. Brazilija je največja svetovna proizvajalka sladkornega trsa na svetu, zato si vlada zelo prizadeva, da bi se etanol bolj uveljavil kot pogonsko gorivo. Cena litra etanola je 0,63 evra, medtem ko je cena normalnega bencina več kot 1 evro. V zadnjem času se v Braziliji proda preko 70% novih avtomobilov z motorjem na etanol.

Ob glavnih cestah so veliki nasadi kokosovih palm, manga in papaje. Po petih urah vožnje smo prispeli v Lagohingo. Temperature se v tem času podnevi gibljejo med 30 in 35 o C. Na plažah se kopalci mečejo v valove in uživajo v vožnjah ob obali z majhnimi štirikolesnimi motorčki. Žejo si gasijo na mnogih stojnicah s pijačami na plaži ali pa leno poležavajo v senci palminih dreves.

Pot nazaj je bila bolj zanimiva, saj smo se več kot 50 km peljali po peščenih brezpotjih tik ob obali. Vožnja ob morju je možna le v času oseke. Plimovanje je kar visoko in ob plimi ne dovoljuje vožnje in uživanja te vrste. Ob obali so poredko posejani manjši hotelčki ter sem ter tja manjša naselja z ribiškimi kolibami in tako prepoznavnimi in tipičnimi ribiškimi čolni. Obala je bogata z izviri sladke vode, ob katerih se domačini in predvsem otroci pridejo umivat. Večkrat smo prečkali sladkovodne lagune s splavi ali pa jih obšli čez bližnje vasi po daljši poti. V poznih popoldanskih urah smo se vračali proti našemu Jerico Villagu. Sonce je zahajalo za bližnjimi vzpetinami v krošnjah palm in žarki so risali še zadnje obrise na oblakih v daljavi. Kmalu so temno nebo preplavile zvezde, a oko je zaman iskalo veliki voz, ki tukaj - južno od ekvatorja - ni viden. Zvezdno nebo smo lahko občudovali še nekaj časa, preden smo prevozili zadnje kilometre zanimivega, vendar tudi utrudljivega izleta in se vrnili v hotel.

Domačini ponujajo še številne druge možnosti za razvedrilo, kot so jahanje konj, učenje surfanja na valovih, vožnje z ribiči na ribolov, učenje capoeire - obrednega plesa starih prednikov - ali pa deskanja po sipinah. To pa so izzivi, da prihodnje leto ponovno preživimo nekaj dni v raju in ponovno obiščemo Jericoacoaro.

Za dodatne informacije o društvu ENO pišite na majda.borisek @ tele-cable.net