Zdravilo za debelost

Avtor: Tjaša Vrhovnik | Datum: 05.02.2007

"Pri nas smo vsi v družini debeli. Debela je bila že moja babica, moja mama in tudi jaz sem pač debela. To je v genih." Zveni znano? Seveda! Pa ste se kdaj čisto zares vprašale, kaj se v resnici skriva za tako razlago?

V medijih se redno pojavljajo novice o tem, da so odkrili gen za debelost, kar je dokončna potrditev za tiste, ki so prepričani, da je debelost pač položena v zibko. Genetika zagotovo ima svoj vpliv na našo vitkost ali debelost, a žal ne tako velikega, kot bi radi verjeli: če si prigovarjamo, da smo debeli zato, ker imamo nekakšen gen za debelost, je to najbolj razorožujoča in nemotivacijska strategija, ki jo lahko uberemo. Če želimo v življenju karkoli spremeniti na bolje, moramo najprej sprejeti odgovornost za to, da stvari niso take, kot bi si želeli. Če ne znamo nobenega tujega jezika, je pač treba priznati, da se nikoli nismo pomujali s tečajem ali pa da smo v učenje vložili premalo truda. Popolnoma enako je z debelostjo. Sprejeti moramo odgovornost za svoje maščobne volančke: nastali so zato, ker smo preveč jedli in se premalo gibali.

Nekatere boste protestirale: očitno mora biti nekaj v vašem telesu, ker jeste popolnoma enako kot prijateljica, obe imata podobne športne navade, a vi nosite konfekcijsko številko 44, ona pa 38. V čem je trik?

O tem, da imajo naši geni velik vpliv na to, kakšni smo videti, ni nobenega dvoma. Prek zapletenega dednega mehanizma geni določajo barvo oči, las, obliko kosti, pa tudi določene dejavnike, ki igrajo pomembno vlogo pri tem, ali bomo debeli ali vitki. Vsak človek se namreč rodi s prevladujočim telesnim tipom, ki določa število maščobnih celic, bazalni metabolizem in telesno kemijo. Splet teh dejavnikov v različnih kombinacijah precej zaznamuje, kako je posameznik nagnjen k tvorbi maščobnih oblog, kako težko bo shujšal in kakšne so možnosti, da bo nekdo postal suhec ali debeluh (ektomorfi, denimo, zelo težko postanejo ekstremni debeluhi, endomorf pa bo le stežka "kost-in-koža"). Skrivnost o tem, zakaj lahko dve ženski s podobnima prehranskim in športnim režimom nosita obleke popolnoma različnih konfekcijskih številk, torej niti ni skrivnost, če razumemo, kako delujejo različni telesni tipi. Končna ugotovitev je preprosta: rodimo se nagnjeni k debelosti, ne pa debeli. Nagnjenost k nečemu še ni končna usoda: od nagnjenosti k debelosti do debelosti same vodi pot neravnovesja med zaužito in med porabljeno energijo.

Problem je, da niti predebeli ljudje niti znanstveniki niso zadovoljni s to razlago, kajti nenazadnje pridemo do dejstva, da večina predebelih ljudi ne je enakih količin hrane in se ne giba enako pogosto in intenzivno kot tisti, ki vzdržujejo zmerno telesno težo, ampak pogosto jedo preveč, premalo pogosto in se absolutno premalo gibajo. Raziskovalci zato domnevajo, da je povečana telesna teža kot rezultat prevelikega apetita tudi posledica kemičnih neravnovesij. V minulih letih je bilo veliko govora o leptinu: leptin je poseben hormon, ki ga telo začne izločati potem, ko se najemo. Z njim možganom sporoča, naj ugasnejo alarm o lakoti, ker ni več potreben. Raziskovalci so prišli na idejo, da bi predebelim dodajali leptin in ti tako ne bi bili lačni. A tako preprosto ne gre: ko začnemo jesti manj (recimo, da se odločimo živeti bolj uravnovešeno), se občutljivost celic na leptin zmanjša, kar posledično pomeni, da smo zopet lačni.

A raziskav v tej smeri to ni ustavilo. Pred časom se je pojavila novica o posebni sestavini C75, ki je bila zelo uspešna pri miših. C75 deluje na hipotalamus tako, da blokira hormone, ki urejajo apetit, posledica pa je bistveno zmanjšan apetit. Podoben zaviralec apetita, ki bi vplival na možgansko kemijo, bi radi razvili tudi za človeka.

Ob vseh teh naporih znanstvenikov se zazdi, kot bi bile presnovne motnje in kemična neravnovesja, ki vodijo v debelost, nekakšna dedna bolezen, ki jo je treba pozdraviti. Vsekakor bi lahko z zdravo mero cinizma domnevali, da ne gre za dedno bolezen, pač pa - glede na povečevanje števila predebelih v razvitem svetu - za nalezljivo bolezen.

Čeprav obstajajo ljudje, ki so predebeli zaradi hudih presnovnih motenj, statistično ni verjetno, da bi bilo zaradi patoloških vzrokov predebelih več kot 50% ljudi (kot na primer v Ameriki). Zato je treba trditve, da je epidemija debelosti, ki se širi po razvitem svetu v zadnjih nekaj desetletjih, jemati z veliko mero skepse. Zakaj? Zaradi denarja.

Če vas farmacevtska industrija uspe prepričati, da ste bolni, vam bo lažje prodala izdelke in pripravke, ki naj bi vas zdravili. Koliko podjetij po vsem svetu živi od prodaje raznih pripomočkov pri hujšanju, je težko oceniti, obstaja pa ocena, da se po vsem svetu približno 50 farmacevtskih podjetij ukvarja z raziskavami na področju shujševalne farmakologije. Vsi si želijo razviti shujševalno zdravilo, ki bi - če bi bilo uspešno - preseglo že tako vrtoglave vsote, ki jih pri prodaji dosegajo danes znani bestsellerji med zdravili. Če dandanes z zdravilom lahko ustvarijo 1 milijardo ameriških dolarjev letno, bi jih po nekaterih ocenah z učinkovitim shujševalnim sredstvom lahko zaslužili 26 milijard - in ta ocena velja samo za Združene države Amerike.

Ljudje, ki so prepričani, da glede svoje debelosti ne morejo narediti ničesar in da jim lahko pomaga samo čudežno zdravilo, so tisti, ki bodo v žepe farmacevtskih velikanov natresli ves ta denar. In ker obstaja velika verjetnost, da se bodo vrteli v začaranem krogu odvečnih kilogramov, je smiselno napovedati, da bodo pri lekarnarju zapravljali znova in znova.

Tudi če odmislimo, da gre pri iskanju shujševalnega zdravila predvsem za zaslužkarske motive, je že pristop nekoliko zgrešen: zdravilo za hujšanje, ki bi ga radi odkrili, temelji na odpravi simptomov, ne pa vzrokov. Vzroki za debelost so pri veliki večini predebelih enaki: neravnovesje med vnešeno energijsko vrednostjo hrane in pijače ter porabo energije za dnevne aktivnosti. Gre torej za napako v obnašanju, ne za napako v telesni kemiji.

Težava je v tem, da se mnogi ljudje hujšanja lotevajo na napačen način in z napačnimi informacijami. Če se endomorf odloči za eno od čudežnih diet, ki na primer temelji deloma na stradanju deloma pa na veliki količini zaužitega sadja, je tak poskus obsojen na neuspeh - celo več, takega človeka še oddalji od zastavljenega cilja. Za nekatere ljudi je pač izguba telesne maščobe lažja naloga kot za druge: tako kot nekateri nikoli ne bomo Nobelovi nagrajenci ali olimpijski zmagovalci, tako tudi nikoli ne bomo suhljate manekenke. Vedno pa imamo možnost izbrati, kaj bomo naredili iz tistega, kar imamo: endomorf lahko doseže telo z nizkim odstotkom telesne maščobe in za to ne potrebuje zdravila, ker ni bolan in ker mu tako ali tako ne bi pomagalo. Nobeno zdravilo ne more uvesti reda v prehrano in povečati količine gibanja - za to se odločimo in odgovorno sprejmemo posledice svojih dejanj ali pa se prepuščamo prepričanju, da so krivi geni, in (p)ostajamo (čedalje bolj) debeli.

Sprejeti dejstvo, da smo sami krivi za to, da smo predebeli, seveda ni prijetno. Še posebej ne, če so se prejšnji poskusi, da bi se odvečne telesne maščobe znebili, klavrno propadli. To pomeni, da nečesa očitno nismo počeli prav, ne dovolj zavzeto in ne dovolj dolgo. Vsaj tako pomembno kot biti discipliniran, vztrajen in natančen, je znanje o izgubi telesne maščobe. Bližnjic ni in če naletite na nekoga, ki vam obljublja hitro in enostavno hujšanje, se ustavite in pomislite, če bi mu verjeli, če bi vam obljubil hiter in enostaven zaslužek. Verjetno ne, kajne? Potemtakem ne verjemite niti obljubam o "hitrem in enostavnem hujšanju". To preprosto ne obstaja. Izguba odvečne telesne maščobe je počasen in dolgotrajen proces, na katerega samo v zelo majhnem deležu vpliva vaša genetika: če boste jedli pogosto po malo, če bo sestava obroka premišljena glede na vaše aktivnosti v naslednjih treh urah in če se boste dnevno ukvarjali s športom, vam lahko spodleti le, če imate resne presnovne motnje. Če jih imate, je velika verjetnost, da so vam jih že odkrili. Če vam diagnoze niso postavili in samo težko shujšate, ker se težko odpoveste hrani in ker težko dvignete rit, nimate presnovnih težav, ampak ste leni in požrešni. Ko se boste začeli drugače obnašati, se bodo pokazali tudi rezultati. Vzemite svojo slabost kot orodje za motivacijo: kalimo se na porazih, takrat, ko nam je težko. Ko zmagujemo, so naše morebitne napake v senci triumfa, ko pa izgubljamo, lahko napake vidimo, analiziramo in odpravimo.

Kateri dejavniki torej vplivajo na to, ali bomo predebeli ali ne?

1. telesni tip: to je vse, kar nam je položeno v zibko. Gre za predispozicijo, ne pa dokončno obsodbo. Endomorfni telesni tip ni natančna napoved, da bomo predebeli, kaže samo na nagnjenost telesa k povečani tvorbi maščobnih tkiv. V kategorijo telesnega tipa sodijo tudi ostali izgovori, zakaj ne moremo shujšati: težke kosti, počasna prebava ipd. Poglejmo samo kosti: teža kosti se pri odraslem človeku ne spreminja bistveno. Če se redite, to ni zaradi tega, ker kosti postajajo težke, ampak izključno in zgolj zato, ker se v vašem telesu povečuje količina maščobnega tkiva. To je posledica vašega obnašanja in ne nerazložljivih čudežev, zlih urokov ali zarote usode. Zagotovo pojeste več kot porabite (in pri tem delate še kakšno napako);
2. količina vnešene hrane: več kot vnesemo, več moramo porabiti. Če ne porabimo, se zredimo. Tudi če uživate t.i. zdravo hrano, če prisegate na hrano z nalepko "bio" ali skrbite samo za vnos ogljikovih hidratov z nizkim glikemičnim indeksom, lahko brez težav drvite po hitri cesti v debelost - če jeste več, kot vaše telo porabi pri vseh dnevnih aktivnostih;
3. kakovost vnešene hrane: ko govorimo o izgubi telesne teže in o kakovosti hrane, ne mislimo (zgolj) na zadnje čase priljubljeno temo o načinu pridelave, ampak o energijski in strukturni kakovosti hrane. Večina hrane, ki jo uživamo danes, je energijsko prebogata in ni v skladu s prevladujočim življenjskim slogom;
4. čas hranjenja: kapitalistični način dela nas sili v nenehno naglico in zanemarjanje lastnih potreb do te mere, da jih nekega dne niti ne prepoznamo več kot lastne potrebe. Človek za kakovostno delovanje potrebuje več obrokov dnevno. Celodnevno pehanje in izpostavljenost stresu brez hrane vplivata tudi na to, kako telo ravna z maščobnimi zalogami, za nameček pa preobilna potešitev krulečega želodca ob 20. uri pomeni bližnjico do debelosti. Da ne bo pomote: nič ni narobe s tem, da jeste ob 20. uri, a to naj bo že zadnji ali predzadnji manjši obrok, ne pa zajtrk, kosilo, malica in večerja v enem;
5. vrsta telesne aktivnosti: vse, kar počnete v smislu telesnega gibanja, je boljše kot ležanje na kavču, a vseeno lahko s pravo vadbo učinkoviteje dosegate želene rezultate. Včasih slišim kako gospo, ki si vzame po 5 minut za stretching. In to je edina dnevna vadba, ki jo naredi. Mislite, da se 5 minut raztezanja mišic kje pozna? Ja, zagotovo ne škodi, dejstvo pa je, da pri izgubi telesne maščobe zagotovo ne pomaga. Za izgubo telesne maščobe in ohranjanje vitkega telesa se je treba lotiti vzdržljivostnih vadb: teka, kolesarjenja, plavanja, hitre hoje, rolanja itd. Če tak tip aktivnosti kombiniramo še z vadbo z utežmi, smo izbrali zmagovito kombinacijo;
6. pogostost vadbe: za zdrav način življenja je minimalno priporočilo, da se aktivno gibate vsaj 4-krat tedensko po 30 minut. Za hujšanje bo večinoma treba migati več. Začnite pa seveda postopoma. Ko pa ste v formi, velja: čim več, tem bolje, a bodite pozorni na to, da si vsaj en dan v tednu vzamete za počitek;
7. trajanje vadbe: še posebej pri vzdržljivostnih vadbah je za tiste, ki želite shujšati, bistveno, da so čimdaljše. Proste dneve lahko izkoristite za hojo v hribe ali smučanje, sicer pa skušajte imeti vadbene enote, ki so dolge vsaj 40 minut. Če ne gre drugače, je 2x20 minut (recimo zjutraj in zvečer) še vedno bolje kot samo 20 minut ali pa sploh nič;
8. intenzivnost vadbe: otroke učimo, da se brez muje še čevelj ne obuje, sami pa pogosto mislimo, da se bomo uspeli "prešvinglati" s polovičnim naporom. Ts-ts! Pri vadbi dajte vse od sebe: obrestovalo se bo. To seveda ne pomeni, da se maratonskega teka lotite s tempom za šprint, ampak preprosto, da se ne tolažite s tem, da je hitra hoja namesto predvidenega teka še vedno bolje kot ležanje na kavču. Je, ampak danes ste nameravali preteči deset kilometrov in ne prehoditi treh.

In za tiste, ki še vedno kdaj izrečete besede iz uvoda v ta članek, še kratka naloga: med zgoraj naštetimi dejavniki, ki vplivajo na debelost, obkrožite tiste, ki so stvar človekove odločitve in ravnanja. Potem pa začnite z delom: seznam nalog že imate.

Zapri okno