ZDRAVJE IN FITNES
IZRAČUNAJ SI
Piše: Tjaša Vrhovnik, 05. feb. 2007
"Pri nas smo vsi v družini debeli. Debela je bila že moja babica, moja mama in tudi jaz sem pač debela. To je v genih." Zveni znano? Seveda! Pa ste se kdaj čisto zares vprašale, kaj se v resnici skriva za tako razlago?
V medijih se redno pojavljajo novice o tem, da so odkrili gen za debelost, kar je dokončna potrditev za tiste, ki so prepričani, da je debelost pač položena v zibko. Genetika zagotovo ima svoj vpliv na našo vitkost ali debelost, a žal ne tako velikega, kot bi radi verjeli: če si prigovarjamo, da smo debeli zato, ker imamo nekakšen gen za debelost, je to najbolj razorožujoča in nemotivacijska strategija, ki jo lahko uberemo. Če želimo v življenju karkoli spremeniti na bolje, moramo najprej sprejeti odgovornost za to, da stvari niso take, kot bi si želeli. Če ne znamo nobenega tujega jezika, je pač treba priznati, da se nikoli nismo pomujali s tečajem ali pa da smo v učenje vložili premalo truda. Popolnoma enako je z debelostjo. Sprejeti moramo odgovornost za svoje maščobne volančke: nastali so zato, ker smo preveč jedli in se premalo gibali.
Nekatere boste protestirale: očitno mora biti nekaj v vašem telesu, ker jeste popolnoma enako kot prijateljica, obe imata podobne športne navade, a vi nosite konfekcijsko številko 44, ona pa 38. V čem je trik?
O tem, da imajo naši geni velik vpliv na to, kakšni smo videti, ni nobenega dvoma. Prek zapletenega dednega mehanizma geni določajo barvo oči, las, obliko kosti, pa tudi določene dejavnike, ki igrajo pomembno vlogo pri tem, ali bomo debeli ali vitki. Vsak človek se namreč rodi s prevladujočim telesnim tipom, ki določa število maščobnih celic, bazalni metabolizem in telesno kemijo. Splet teh dejavnikov v različnih kombinacijah precej zaznamuje, kako je posameznik nagnjen k tvorbi maščobnih oblog, kako težko bo shujšal in kakšne so možnosti, da bo nekdo postal suhec ali debeluh (ektomorfi, denimo, zelo težko postanejo ekstremni debeluhi, endomorf pa bo le stežka "kost-in-koža"). Skrivnost o tem, zakaj lahko dve ženski s podobnima prehranskim in športnim režimom nosita obleke popolnoma različnih konfekcijskih številk, torej niti ni skrivnost, če razumemo, kako delujejo različni telesni tipi. Končna ugotovitev je preprosta: rodimo se nagnjeni k debelosti, ne pa debeli. Nagnjenost k nečemu še ni končna usoda: od nagnjenosti k debelosti do debelosti same vodi pot neravnovesja med zaužito in med porabljeno energijo.
Problem je, da niti predebeli ljudje niti znanstveniki niso zadovoljni s to razlago, kajti nenazadnje pridemo do dejstva, da večina predebelih ljudi ne je enakih količin hrane in se ne giba enako pogosto in intenzivno kot tisti, ki vzdržujejo zmerno telesno težo, ampak pogosto jedo preveč, premalo pogosto in se absolutno premalo gibajo. Raziskovalci zato domnevajo, da je povečana telesna teža kot rezultat prevelikega apetita tudi posledica kemičnih neravnovesij. V minulih letih je bilo veliko govora o leptinu: leptin je poseben hormon, ki ga telo začne izločati potem, ko se najemo. Z njim možganom sporoča, naj ugasnejo alarm o lakoti, ker ni več potreben. Raziskovalci so prišli na idejo, da bi predebelim dodajali leptin in ti tako ne bi bili lačni. A tako preprosto ne gre: ko začnemo jesti manj (recimo, da se odločimo živeti bolj uravnovešeno), se občutljivost celic na leptin zmanjša, kar posledično pomeni, da smo zopet lačni.
A raziskav v tej smeri to ni ustavilo. Pred časom se je pojavila novica o posebni sestavini C75, ki je bila zelo uspešna pri miših. C75 deluje na hipotalamus tako, da blokira hormone, ki urejajo apetit, posledica pa je bistveno zmanjšan apetit. Podoben zaviralec apetita, ki bi vplival na možgansko kemijo, bi radi razvili tudi za človeka.
Ob vseh teh naporih znanstvenikov se zazdi, kot bi bile presnovne motnje in kemična neravnovesja, ki vodijo v debelost, nekakšna dedna bolezen, ki jo je treba pozdraviti. Vsekakor bi lahko z zdravo mero cinizma domnevali, da ne gre za dedno bolezen, pač pa - glede na povečevanje števila predebelih v razvitem svetu - za nalezljivo bolezen.
Čeprav obstajajo ljudje, ki so predebeli zaradi hudih presnovnih motenj, statistično ni verjetno, da bi bilo zaradi patoloških vzrokov predebelih več kot 50% ljudi (kot na primer v Ameriki). Zato je treba trditve, da je epidemija debelosti, ki se širi po razvitem svetu v zadnjih nekaj desetletjih, jemati z veliko mero skepse. Zakaj? Zaradi denarja.
