ZDRAVJE IN FITNES
IZRAČUNAJ SI
Piše: Gregor Vidmar, 19. jun. 2006
Sadje velja za zdravo živilo, polno vitaminov, mineralov, balastnih snovi in z večinoma zelo nizkim - ali celo neobstoječim - deležem maščob. Poleg tega ima večina sadja tudi nizek glikemični indeks. Vse našteto daje vtis, da je sadje idealno živilo, vcepljanje »neizpodbitnega dejstva«, ki poteka od otroških let, namreč da je sadje zdravo, zdravo, zdravo, pa med ljudmi ne pušča nobenih dvomov: sadje JE zdravo in pojesti ga je treba čim več. Konec debate!
Žal bom s tem člankom zopet zaplaval proti toku in si spotoma verjetno prislužil še kakšno klofuto ogorčenega bralca, čigar neomajno stališče, da sadje JE idealno živilo, temelji na veri in ne na znanstveno dokazanih dejstvih in ki od tega prepričanja jasno nikakor ni pripravljen odstopiti. Zato naj na tem mestu pojasnim še sledeče: ta članek (ali katerikoli drug članek na Cenim.se) ni namenjen prepričevanju. Predstavljena so le znanstveno dokazana dejstva, ki jih bralec lahko sprejme ali pa – iz kakršnegakoli razloga – tudi ne. Lahko rečem le, da je članek izziv. Kakšen? O tem razmislite sami.
V nadaljevanju bo torej govora o »temni« strani uživanja sadja, ki je posledica nekaterih posebnosti glavnega ogljikovega hidrata v sadju – fruktoze. Za lažje razumevanje problema si najprej oglejmo nekaj osnov o ogljikovih hidratih.
Ogljikove hidrate razdelimo na monosaharide in oligosaharide (enostavni ogljikovi hidrati) ter polisaharide (kompleksni ogljikovi hidrati). Med enostavne ogljikove hidrate spadajo npr. glukoza (grozdni sladkor), fruktoza (sadni sladkor), sukroza (namizni sladkor) in laktoza (mlečni sladkor). Kompleksne ogljikove hidrate lahko razdelimo na prebavljive (glikogen, škrob itd.), delno prebavljive in neprebavljive oziroma vlaknine. Vlaknine nadalje razdelimo na netopne (npr. celuloza) in topne (hemiceluloza, pektin itd.)
Glikogen je kompleksen ogljikov hidrat, sestavljen iz velikega števila molekul glukoze. Imenjuemo ga tudi živalski škrob, saj se nahaja v tkivih (predvsem jetrih in mišicah) živali in ljudi. Telo lahko shrani 250 – 400g mišičnega in okoli 100g jetrnega glikogena v obliki glikogenskih rezerv. Medtem, ko je jetrni glikogen vir energije za celo telo, mišični glikogen lahko porabljajo le mišice. Poleg tega, da je mišični glikogen vir energije, so zaradi polnih glikogenskih rezerv mišice tudi bolj čvrste. In obratno: prazne ali na pol prazne glikogenske rezerve imajo za rezultat mehko, ohlapno muskulaturo.
Prebava oglikovih hidratov se prične že v ustih, nadaljuje pa v želodcu in tankem črevesju, kjer so prebavljivi ogljikovi hidrati prebavljeni do monosaharidov (glukoza, fruktoza, galaktoza) in absorbirani direktno v krvni obtok in na voljo za nadaljno presnovo.
Vse snovi, torej tudi vsa hranila in s tem ogljikovi hidrati, ki se iz črevesja absorbirajo v kri, gredo najprej čez telesno čistilno napravo – jetra, od tod pa naprej po krvi do vseh telesnih tkiv in organov, ki jih po potrebi uporabljajo za vzdrževanje najrazličnejših telesnih funkcij. Večina ogljikovih hidratov, ki s krvjo kroži po telesu, je v obliki glukoze, ki jo v tem primeru imenujemo krvni sladkor. Kako torej telo uporablja krvni sladkor?
1. Če raven krvnega sladkorja, ki s krvjo kroži po telesu, ni stabilna, se porablja za neposredno pridobivanje energije za delovanje telesa.
2. Če krvni sladkor ni potreben za neposredno pridobivanje energije, se v mišicah in jetrih spreminja in shranjuje kot glikogen, ki ga telo kasneje porabi za pridobivanje energije.
3. Če so vse glikogenske zaloge polne in krvni sladkor ni potreben za neposredno pridobivanje energije, se odvečni ogljikovi hidrati v jetrih presnovijo v maščobne kisline, ki se nato sprostijo v krvni obtok in shranijo v maščobne celice po celem telesu. To je scenarij, ki vodi do kopičenja odvečne telesne maščobe. Manšji del teh maščob se lahko porabi tudi za pridobivanje energije za delovanje telesa.
Tako se torej porablja krvni sladkor oziroma glukoza. Zdaj pa si oglejmo, kaj se dogaja po zaužitju sadja oziroma sadnega sladkorja – fruktoze.
