ZDRAVJE IN FITNES
IZRAČUNAJ SI
Piše: Tjaša Vrhovnik, 30. maj. 2006
Ljubljana je od te pomladi bogatejša za nov kino. In to ne kakršen koli kino, pač pa 3D kino. Dvorana XpanD, ki stoji v zabaviščnem centru Arena Vodafone live!, se sicer ponaša še z nekaterimi drugimi tehničnimi novostmi, nas pa je pritegnilo predvsem 3D doživetje, ki po 168 letih od iznajdbe še vedno deluje skrajno očarljivo!
Ne, ne gre za napako. 3D oziroma stereoskopija je stara natanko 168 let! Celo več kot Coca-Cola, o kateri nameravamo besedo ali dve zapisati v prihodnjem fenomenu meseca! Kljub tej častitljivi starosti stereoskopije pa je moralo 3D doživetje v kinu najprej počakati na izum kina! Za prvi 3D film tako velja Prihod vlaka (L’arrivée du train), ki sta ga leta 1903 posnela brata Lumière, velika izumitelja, ki sta na sploh kriva za izum kinematografije.
Z razvojem uporabnega računalništva se je v svet enic in ničel preselilo tudi oblikovanje animiranih podob - risank, računalniških igric, modeliranja arhitekturnih objektov, prikaza bioloških procesov ipd. Ker se v procesu oblikovanja t.i. CGI (computer-generated images) uporabljajo računalniški 3D modeli v obliki mrež, se je uveljavil izraz 3D grafika. Ta 3D grafika seveda nima ničesar skupnega s stereoskopijo - gre samo za izraz, ki priča o tem, kako je neka podoba nastala. Seveda je možno s 3D računalniškim modeliranjem narediti tudi stereoskopsko animacijo, vendar je to potem uporaba dveh različnih izraznih možnosti, ki ju lahko uporabljamo neodvisno drugo od druge.
Za primer vzemimo priljubljenega gozdnega grdobca Shreka. Shrek je rezultat 3D animacije, vendar v filmu, ki smo ga gledali pri nas in povsod drugod po svetu, ni šlo tudi za stereoskopijo! Saj se menda nikomur ni zdelo, da Shrek prihaja ven iz platna, kajne? Povsem nekaj drugega je Shrek 4D, filmček, ki ga predvajajo v Warnerjevih zabaviščnih parkih - ta je narejen stereoskopsko in ob gledanju se ustvarja iluzija globine.
Resnici na ljubo je računalniška animacija pravzaprav obudila interes za stereoskopijo - predvsem zato, ker je ustvarjanje stereo-podob z računalnikom lažje in natančnejše. A o tem kasneje!
Da bi razumeli, kaj pomeni stereoskopija oziroma kaj so 3D podobe, moramo vedeti, da gre preprosto za snemanje filmov (ali fotografij), ki posnema človeški vid. Navadni filmi, kakršne gledamo v kinu ali na televiziji, so posneti tako, kot bi gledali z enim samim očesom: manjka jim globine in globinske razdalje!
Dejstvo, da človek gleda z dvema očesoma, ima namreč zanimive posledice. Zato ker sta očesi postavljeni narazen, vsako oko isti predmet vidi iz nekoliko drugačnega kota - skratka, vsako oko dobi malenkostno drugačno polpodobo. Možgani kompleksnimi preračuni (ki jih ljudje z zdravim vidom izvajamo podzavestno in avtomatično) združijo obe polpodobi v eno samo in tako ustvarijo globinski prostor.
Lahko izvedete tudi preizkus. Izberite prizor, kjer je en predmet tipično pred drugim. Pokrijte si eno oko. Zaradi navajenosti na globinski vid in spomina sprva ne boste opazili razlike, če pa si nekajkrat pokrijete in znova zakrijete oko, boste videli, da ob gledanju z enim samim očesom predmeti enostavno nimajo nikakršne globine, ampak se zdi, da ležijo na ravnini. Če bi izmenično odpirali in zapirali levo in desno oko, bi morali opaziti tudi to, da se rahlo spreminja kot, pod katerim se pojavi posamezen predmet, ki ga gledamo.
Stereoskopija je preprosto trik, ki izkorišča to fiziološko dejstvo. Fotografije ali filmi, kjer se zdi, da liki in predmeti prihajajo ven iz platna, posnamejo na način, ki simulira človeški vid: pri snemanju takih filmov uporabijo t.i. stereo-kamero, ki ima dve leči, postavljeni na tipično medočesno razdaljo (tipična medočesna razdalja je 66,04 milimetra, seveda pa od posameznika do posameznika lahko variira). Tako zajamejo dve polpodobi, zelo podobni tistemu, kar iz okolja dobi vsako od očes.
Beseda stereo je seveda vsakomur znana iz področja zvoka. Tako kot gre pri stereofoniji za dva zvočna signala, gre pri stereoskopiji za dva vidna signala. Da, uganili ste: vsak od teh dveh signalov predstavlja tisto, kar vidi posamezno oko.
Ampak tu nastane težava. Če oba signala (obe polpodobi) projicirate na platno, bo oko videlo zmešano sliko obeh polpodob - in vse skupaj ne bo delovalo čisto nič realistično, še manj kot iluzija. Videti bo nekako takole:
Prav gledanje posnetih polpodob je od nekdaj bila največja težava poustvarjanja stereoskopije. Problem je namreč v tem, da mora vsako oko videti samo in nič drugega kot svojo polpodobo. To pomeni, da je bilo treba najti način, kako levemu očesu preprečiti gledanje tistega, kar mora videti desno - in obratno.
