ZDRAVJE IN FITNES
IZRAČUNAJ SI
Piše: Tjaša Vrhovnik, 30. maj. 2006
Ko je enkrat narejena stereoskopska podoba, je treba še oči prepričati v to, da vsako vidi polpodobo, ki mu je namenjena. Obstaja več metod, od katerih je seveda odvisen tudi sam proces ustvarjanja stereopodobe, a najpogostejši metodi sta:
Če poenostavimo gre pri prvi za to, da je ena polpodoba obarvana modro oziroma zeleno, druga pa rdeče. Očala, ki jih gledalec nosi, imajo različno obarvani leči: modra leča prepušča "rdečo" polpodobo, rdeča pa "modro" polpodobo. Ker je obe polpodobi skorajda nemogoče ločiti, je taka metoda za gledanje izjemno naporna in gledalce pogosto spremljajo glavoboli.
Druga metoda pa izkorišča možnost različnih polarizacij svetlobe - pri tem je ena polpodoba horizontalno, druga pa vertikalno polarizirana. Za prepuščanje ustreznega snopa podobe v posamezno oko skrbita vertikalno in horizontalno polarizirani leči na očalih (polarizacija leč je prostim očem nevidna, obe leči sta temno sivi oziroma črni). Leči sta iz posebne, linearno polarizirane plastike, ki jo je leta 1932 iznašel Edwin H. Land s harvardske univerze. Iskal je namreč filter, s pomočjo katerega bi zmanjšal moteči sij, ki je prihajal iz avtomobilskih žarometov. Polarizacijski filtri, ki jih ustvarijo s posebnimi postopki poravnavanja molekul, so danes izjemno razširjeni, saj se razen pri stereoskopiji uporabljajo pri LCD zaslonih, optičnih mikroskopih, v fotografiji in pri sončnih očalih. Za projekcijo polariziranih svetlobnih snopov je nujno potrebno metalizirano, odbojno platno, ki ga iz kinematografskega jezika poznamo kot silver screen. Le tako platno namreč ohrani pravilno polarizacijo filma in omogoča, da svetlobni signal ne izgublja jakosti, ko se odbija od platna. Prvi stereoskopski filmi v tej tehniki so se pojavili že leta 1936, prvi barvni 3D film v polarizacijski tehniki pa je bil nemški Zum Greifen Nah leta 1937.
A že prehitevamo! Vrnimo se k izumu stereografa leta 1838 in od tod naprej k petim ključnim obdobjem 3D kinematografije.
Za izumitelja stereoskopije velja Charles Wheatstone, ki se je leta 1838 poigral s posebno konstrukcijo ogledalc in dvema risbama, ki ju je namestil v posebno gledalo. Vsako oko je videlo eno samo polpodobo (eno od risb), možgani pa so vse skupaj poustvarili v eno samo podobo, ki je imela "navidezno" globino.
Če si težko predstavljate, kako je bil tak stereoskop videti, naj vas spomnim na igračo, ki smo jo poznali (iz uvoza) celo pri nas: View-Master, ki so ga leta 1939 začeli prodajati kot domačo zabavno napravo (namenjeno tako odraslim kot tudi otrokom) in ki je dandanes znan bolj kot igrača, je naprava, ki je silno podobna tisti, ki si jo je pred 168 leti zamislil Charles Wheatstone.
Samo predstavljamo si lahko, kako zelo travmatično je moralo biti za takratnega človeka doživetje filma L’arrivée du train leta 1903, v katerem sta brata Lumière posnela točno to: prihod vlaka - naravnost v kamero in to v 3D tehniki!
Prvih 50 let 3D kina so zaznamovala predvsem iskanja in izumi, kot že prej omenjena polarizacija. Sočasno z razvojem kinematografije so se razvijale metode snemanja in predvajanja 3D filmov. Sprva so uporabljali zgolj anaglifno metodo: včasih je šlo za filme, ki so jih barvali, nekateri pa so na projektorje nameščali barvne filtre.
V 20-ih letih prejšnjega stoletja so skušali uveljaviti še eno stereoskopsko metodo: t.i. teleview, pri čemer so s pomočjo dveh projektorjev z veliko hitrostjo predvajali izmenjujoče se polpodobe za levo in desno oko. Gledalec je uporabljal posebna očala, ki so - sinhrono s projektorjem - prepuščala ustrezne polpodobe.
Za začetek zlate dobe 3D kinomanije, ki so jo v ZDA obeležili celo s poštno znamko, velja film Bwana Devil iz leta 1952. Uspeh filma studia United Artists je tudi druge producente prepričal v to, da so začeli snemati 3D uspešnice: v teh letih jih je nastalo približno 60, med njimi tudi Hitchcockov Dial M for Murder z Grace Kelly in Hondo z Johnom Waynom v glavni vlogi. Kljub velikanskemu zanimanju je 3D norija kmalu potihnila, saj je bila izkušnja gledanja 3D filmov zaradi slabih razmer v takratnih kinematografih precej uboga in je povzročala glavobole, predvsem pa je bilo predvajanje 3D filmov zaradi montaže metaliziranih platen, nabave polariziranih očal, vzdrževanja in projekcije filmskih kopij, sinhroniziranih projektorjev in podobnega precej draga zabava.
Zanimivo pa je, da se je skupaj s 3D filmom prvič pojavila še ena tehnična novost, ki je dandanes pravzaprav že samoumevna za kakršnokoli reprodukcijo zvoka: film House of Wax je bil namreč za množice Američanov prvi film, v katerem so lahko doživeli stereo zvok!
